Rekreativci na reaktivni pogon

Doping ne kraljuje le v profesionalnem športu, kot bi marsikdo naivno pomislil. Čeprav, roko na srce, ga je tam danes res veliko, ne glede na vse napore Wade, svetovne protidopinške organizacije, ki se z najrazličnejšimi prijemi trudi, da bi ga izkoreninila. Kot se zdi, bodo morali svoje naloge in pristojnosti še okrepiti, saj je doping že zdavnaj prestopil meje profesionalnega športa in se naselil vsepovsod.

Danes tako ni nič nenavadnega, če se dopingirajo gospodarstveniki, direktorji, gledališki igralci, študenti pa še kdo bi se našel v tej pisani druščini, smo pred kratkim lahko slišali in videli v zelo zanimivi debati o dopingu na nacionalni televiziji. Gostje s teve zaslona so ugotovili, da je doping prodrl že v vse pore našega življenja. Čedalje več je nedovoljenih poživil v vsakdanjem življenju, jemljejo pa jih vsi, od mladoletnikov do odraslih.

Kar malce pretresla me je novica, da so v Mariboru pridržali dve osebi, eden je tudi zdravstveni delavec, ki bi naj trgoval z nedovoljenimi poživili. Za nameček naj bi si ta zdravila pridobival protipravno, beri, jih kradel kar iz mariborskega kliničnega centra, kjer je zaposlen. Kot so v obtožnici za pridržanje napisali organi reda in miru, naj bi nedovoljeno pridobljena zdravila oziroma poživila nato prodajal rekreativnim športnikom.

Rekreativci in doping, dajte no, pa saj to je noro, je bila moja prva misel. Sploh nisem mogla verjeti, da se to res lahko dogaja. In to pri nas, v tej lepi in »pošteni« Sloveniji.

Le zakaj bi se nekdo, ki se rekreativno ukvarja s športom, dopingiral? Zakaj, za koga, komu se dokazuje? Vsa ta vprašanja so se mi porodila ob prebiranju in poslušanju novice iz Maribora.

Mar se s športom ne ukvarjamo rekreativno predvsem zato, da bi okrepili in ohranili svoje zdravje? Mar z vsakodnevno rekreacijo ne krepimo telesa in duha? Številne raziskave so že potrdile, da vsakodnevno rekreiranje oziroma gibanje, naj bo to tek, kolesarjenje, plavanje ali kaj četrtega, zelo ugodno vpliva na naše počutje in tudi pripravljenost telesa, da se lažje upre vsem tegobam, ki jih prinašajo vsakodnevni napori. Ustrezna, zlasti redna vadba koristi vsakemu človeku, ne glede na starost in zmožnosti.

Številne raziskave kažejo tudi, da je aktivno življenje vse bolj pomembno za vse več ljudi, število rekreativnih športnikov se povečuje in velikokrat rekreacija preraste v redni trening. Ob tem pa ne pozabimo upoštevati nasveta strokovnjakov, ki se strinjajo: nikoli ne precenjujmo svojih zmožnosti in telesa. Predvsem pa ne jemljimo nedovoljenih poživil, da bi zmogli več in dlje. Tako bomo zmanjšali možnost poškodb in nemalokrat tudi nastanek kroničnih težav, ki so lahko posledica naše rekreativne zagretosti. Po pameti, postopoma in zmerno naj bo torej osrednje vodilo vseh rekreativnih športnikov.

Rekreacija pri štiridesetih, petdesetih ali šestdesetih je po mnenju strokovnjakov podobna varčevanju denarja za stara leta. No, to se nikakor ne ujema s tem, če si pomagamo z nedovoljenimi poživili, navsezadnje so ta tudi precej draga. Z rekreativnim dopingom bomo na stara leta prej obubožali kot obogateli, pa ne le finančno, tudi duševno in telesno, prej bomo propadli kot si prirekreirali zdravo starost.


Ob številnih opozorilih, ki jih lahko slišimo vsakodnevno, kako nevarno je jemanje zdravil brez nadzora zdravnika, prav tako jemanje številnih prehranskih dopolnil, če za to ni osnove, ljudje še vedno to počnejo, kot da bi jih kdo cepil proti zdravi pameti in zdravemu premisleku. Hm, včasih me prešine, da bi še predsednik rad imel krila in letel …

Mar smo kot družba res že zabredli tako daleč, da moramo za prav vsak napor, naj bo to v službi, na odru ali pri rekreativnem teku, nekaj vzeti, da bomo pomembnejši? Boljši, hitrejši, višji, večji, pametnejši? Priznam, da je to preveč za mojo pamet. Morda ker ne uživam dopinga?

Ljudje so pa res zavozili na vsej črti. Sploh če se morajo tudi že pri navadnem teku zadevati, da ga bodo zmogli …