NA KOŽO
Lutkovno gledališče
Bolj se splača biti direktor lutkovnega gledališča kot pa premier ali predsednik.
Odpri galerijo
Matej Lahovnik
Lestvica najbolje plačanih javnih uslužbencev v državi je zanimiva, ker kaže, da je enoten plačni sistem javnega sektorja poln lukenj. Plača direktorja lutkovnega gledališča v Ljubljani tako na primer znaša okrog 9500 evrov, kar je za polovico več, kot znaša plača predsednika države ali vlade. Mimogrede, direktor tega lutkovnega gledališča ima tudi pomočnika, ki prejme za četrtino več na mesec kot Cerar ali Pahor.
V deželi Sloveniji se torej precej bolj splača biti direktor ali pa vsaj pomočnik lutkovnega gledališča kot pa predsednik, premier ali minister. Običajni državljani si tudi težko predstavljajo, po kakšnih kriterijih je lahko strokovni sodelavec centra za socialno delo v Šiški prejel prek 9000 evrov. Prav tako bo marsikdo, ki se težko prebija iz meseca v mesec, težko razumel nenehno pritoževanje kulturnikov glede na to, da lahko na lestvici najbolje plačanih, poleg direktorjev lutkovnega gledališča, najdemo tudi dramskega umetnika.
Letna masa za plače se je sicer povečala za 600 milijonov evrov predvsem zaradi povečevanja števila javnih uslužbencev. Deloma je to upravičeno, vsaj v delu, ko gre za povečevanje števila zaposlenih v zdravstvu, kar je posledica staranja prebivalstva. Največja rast plač pa sicer še zdaleč ni v javni upravi, ampak v državnih podjetjih v reguliranih dejavnostih, kjer tudi povprečna plača krepko presega državno povprečje. Gre za dejavnosti, kot so energetika, komunalne dejavnosti, pa tudi zavarovalništvo in še nekatere infrastrukturne dejavnosti.
Cene storitev v monopolnem sektorju državnih oziroma javnih podjetij so se v zadnjem obdobju nadpovprečno povečale, kar se pozna tako na položnicah za komunalne in druge storitve kot posledično tudi v denarnicah ljudi. Plačna razmerja, ki so bila določena z enotnim sistemom nagrajevanja v javnem sektorju, so že zdavnaj porušena. Veliko je k temu prispevala tudi vlada s parcialnimi dvigi plač izbranim direktorjem javnih zavodov in določenim poklicnim skupinam, kar so poskušali javnosti utemeljiti kot odpravo anomalij. Pri vsem skupaj pa so se tako zaplezali, da zdaj ne znajo niti naprej niti nazaj.
V deželi Sloveniji se torej precej bolj splača biti direktor ali pa vsaj pomočnik lutkovnega gledališča kot pa predsednik, premier ali minister. Običajni državljani si tudi težko predstavljajo, po kakšnih kriterijih je lahko strokovni sodelavec centra za socialno delo v Šiški prejel prek 9000 evrov. Prav tako bo marsikdo, ki se težko prebija iz meseca v mesec, težko razumel nenehno pritoževanje kulturnikov glede na to, da lahko na lestvici najbolje plačanih, poleg direktorjev lutkovnega gledališča, najdemo tudi dramskega umetnika.
Letna masa za plače se je sicer povečala za 600 milijonov evrov predvsem zaradi povečevanja števila javnih uslužbencev. Deloma je to upravičeno, vsaj v delu, ko gre za povečevanje števila zaposlenih v zdravstvu, kar je posledica staranja prebivalstva. Največja rast plač pa sicer še zdaleč ni v javni upravi, ampak v državnih podjetjih v reguliranih dejavnostih, kjer tudi povprečna plača krepko presega državno povprečje. Gre za dejavnosti, kot so energetika, komunalne dejavnosti, pa tudi zavarovalništvo in še nekatere infrastrukturne dejavnosti.
Cene storitev v monopolnem sektorju državnih oziroma javnih podjetij so se v zadnjem obdobju nadpovprečno povečale, kar se pozna tako na položnicah za komunalne in druge storitve kot posledično tudi v denarnicah ljudi. Plačna razmerja, ki so bila določena z enotnim sistemom nagrajevanja v javnem sektorju, so že zdavnaj porušena. Veliko je k temu prispevala tudi vlada s parcialnimi dvigi plač izbranim direktorjem javnih zavodov in določenim poklicnim skupinam, kar so poskušali javnosti utemeljiti kot odpravo anomalij. Pri vsem skupaj pa so se tako zaplezali, da zdaj ne znajo niti naprej niti nazaj.
