NA KOŽO
Ljubljana ni ognjevito mesto
Ljubljana je zaradi Prul 67 in Slovana rokometno žalostna in zavida drugim.
Odpri galerijo
Sprejem ognjevitih nogometašev v domovini po osvojitvi naslova svetovnih podprvakov gre seveda v kategorijo dogodkov: Kaj takšnega še nikoli nismo videli in tudi nikoli več ne bomo. Čustvenost, vrli ponos, noro veselje, kleno domoljubje, zahvala junakom so kar puhteli po zagrebških ulicah in pozneje tudi po drugih hrvaških mestih, francoski sprejem zmagovalcev mundiala pa je bil kot vožnja hitrega vlaka TGV.
Menim, da ni treba prav veliko filozofirati in vleči vzporednice, namreč v Ljubljani se je v zadnjem času naselila sprejemniška vročica. Slovenski rokometaši do dvajsetega leta starosti so za priigrani naslov evropskega prvaka imeli čast biti javno navijaško sprejeti pred prestolnično mestno hišo.
Zanimivo, prvenstvo stare celine je bilo v Celju, Ljubljana pa kot da je žalostna in da hkrati zavida drugim, ko pa sta njena udarna moška rokometna kolektiva Prule 67 in Slovan bankrotirala oziroma, tako je pri klubu s Kodeljevega, neprestano životarita med elitnim in drugim ligaškim razredom slovenskega klubskega rokometa. No, pa tudi Primož Roglič je Tour pravzaprav končal v Ljubljani.
Rekli bi lepo in prav, naj bodo športniki za svoje uspehe nošeni na rokah in naj ima ljudstvo veselje, saj so tudi v starorimski Emoni rekli: Kruha in iger! A smernica, ki jo ima ljubljansko mestno vodstvo, je že takoj zavezala tudi pravi gordijski vozel. Zakaj denimo sprejema v prestolnici ni doživel evropski prvak v trapu Boštjan Maček, očitno puška šibrenica ni med priljubljenimi (športnimi) orodji ali orožji ljubljanskega župana Zorana Jankovića.
Tudi evropskega podprvaka Saša Bertonclja bi za svoje vrhunsko jezdenje konja z ročaji pred svojo Gorenjo vasjo oziroma Škofjo Loko lahko z vsemi častmi dočakali tudi v osrčju Ljubljane, športna gimnastika je sila kompleksna in naporna panoga, ki ima v Ljubljani dolgo in žlahtno tradicijo. Pa da pri odličjih ne bi pozabili niti na nazadnje bronastega angloslovenskega plavalca Petra Johna Stevensa. Skratka, kriterij pri sprejemih mora biti, kajti drugače Ljubljana nikoli ne bo ognjevito mesto.
Menim, da ni treba prav veliko filozofirati in vleči vzporednice, namreč v Ljubljani se je v zadnjem času naselila sprejemniška vročica. Slovenski rokometaši do dvajsetega leta starosti so za priigrani naslov evropskega prvaka imeli čast biti javno navijaško sprejeti pred prestolnično mestno hišo.
Zanimivo, prvenstvo stare celine je bilo v Celju, Ljubljana pa kot da je žalostna in da hkrati zavida drugim, ko pa sta njena udarna moška rokometna kolektiva Prule 67 in Slovan bankrotirala oziroma, tako je pri klubu s Kodeljevega, neprestano životarita med elitnim in drugim ligaškim razredom slovenskega klubskega rokometa. No, pa tudi Primož Roglič je Tour pravzaprav končal v Ljubljani.
Ljubljana je zaradi Prul 67 in Slovana rokometno žalostna in zavida drugim.
Rekli bi lepo in prav, naj bodo športniki za svoje uspehe nošeni na rokah in naj ima ljudstvo veselje, saj so tudi v starorimski Emoni rekli: Kruha in iger! A smernica, ki jo ima ljubljansko mestno vodstvo, je že takoj zavezala tudi pravi gordijski vozel. Zakaj denimo sprejema v prestolnici ni doživel evropski prvak v trapu Boštjan Maček, očitno puška šibrenica ni med priljubljenimi (športnimi) orodji ali orožji ljubljanskega župana Zorana Jankovića.
Tudi evropskega podprvaka Saša Bertonclja bi za svoje vrhunsko jezdenje konja z ročaji pred svojo Gorenjo vasjo oziroma Škofjo Loko lahko z vsemi častmi dočakali tudi v osrčju Ljubljane, športna gimnastika je sila kompleksna in naporna panoga, ki ima v Ljubljani dolgo in žlahtno tradicijo. Pa da pri odličjih ne bi pozabili niti na nazadnje bronastega angloslovenskega plavalca Petra Johna Stevensa. Skratka, kriterij pri sprejemih mora biti, kajti drugače Ljubljana nikoli ne bo ognjevito mesto.
