Komentar Mateja Fišerja: Prevajanje realnosti

Dubrovniška republika je še danes sinonim za vrhunsko diplomacijo in primer, kako se lahko majhna skupnost, ki jo vodijo modri možje, upira velikim silam in osvajalcem. Ne s silo, ampak z intelektom. Del diplomatskih veščin se je možno naučiti, podobno kot se je možno naučiti izdelovanja čevljev.

Vendar biti kreator čevljev, tisti, ki s svojim vizionarstvom potegne množico, ki ustvari trend, tisti, ki je vedno korak pred vsemi, zato pa je poleg tako imenovane obrtniške veščine treba imeti še kaj več. Predvsem občutek za čas in prostor. Biti rojen v Dubrovniku je že samo po sebi svojevrstno sporočilo. Na neki način naj bi pomenilo, da imaš prirojen kozmopolitski občutek. Rojeni Dobrovničani imajo ali so vsaj imeli majhno razlikovalno znamenje, tisto, ki jih je tudi navzven postavljalo v drugačni položaj od drugih prebivalcev. Njihova imena so se končevala na o.

Če si bil drugje Mate ali Luka, si se kot rojen v Dubrovniku imenoval Mato ali Luko. Gre za nianso, po kateri so tudi drugi, poučeni o tej niansi, hitro razlikovali rojenega v Dubrovniku od drugih, navadnih ljudi. Nekaj pač je na tem, da je vrojena obrtniška veščina, neke vrste prednost. Ne zgolj pri izdelovanju čevljev, ampak na tudi na vseh drugih področjih, tudi pri diplomaciji.

Akademik Luko Paljetak, kot lahko zdaj že sami prepoznate, je iz Dubrovnika. Pred kratkim je izrazil zanimivo misel. Misel, ki zelo lepo naredi razmerje med poezijo in prozo. Kot pravi, ženske v zadnjem času ponovno vse bolj posegajo po poeziji. To je verjetno zato, ker je brati poezijo veliko prijetneje, kot je živeti v prozi krutega vsakdana. Pesniki veljajo za sanjače, sprinterje, pisatelji za rudarje, maratonce.

Za vsakdanje življenje so pisatelji preveč realni, kruti, ker soočajo posameznika s krutostjo tega sveta in mu dolgo in počasi vtirajo sol v odprto rano. Pesniki učijo leteti, tudi tiste, ki se bojijo višine. V obeh primerih gre za neke vrste prevajanje realnosti, ubeseditev tistih kamnov na poti, ki jih na prvi korak ne opazimo, vse dokler se nam ne odlomi peta na čevlju. Mogoče je prav zaradi tega kratka forma, tista, ki ponuja hiter in sladek užitek, primernejša za današnji čas. Čas kratkih in jedrnatih naslovov.

Prav s tem se dandanes srečujejo marsikateri odbori, ki se pripravljajo na volitve v naših neštetih občinah. Kako prevesti realnost v užitno misel, takšno, ki bo sleherniku omogočila sanjati del neizpolnjenih sanj. Kako prozo krutega vsakdana pretopiti v sladkosti poezije. Pri tem vsekakor veliko pomeni, če se naše ime konča na o, tisti dubrovniški o, ki je položen v zibelko in daje posamezniku šarm, s katerim lahko prepriča ali vsaj pomaga prepričati.

Florjan Lipuš je pred kratkim prejel državno nagrado Republike Avstrije. Florjan Lipuš je pisatelj. Najznamenitejši zamejski pisatelj. Koroška je del Republike Avstrije, vendar iz Slovenije velikokrat pogled zanese tja čez. Koroška živi v prozi. Nekoč smo jo poznali kot kava & banana destinacijo, podobno Trstu, in južni Štajerski z Gradcem, tisti del, kamor se hodi uživat boljše življenje in kamor se gre, ko si lahko privoščiš nekaj boljšega. Tiste dobrine, ki jih pri nas ni bilo na trgu. Bila je na neki način obljubljena dežela, potem je sledil strm padec in regija je dolgo potrebovala, da se je postavila v normalo.

Vzporedno s tem navideznim svetom je bilo življenje Slovencev na Koroškem. Proza realnosti. Lokalni odbori so vedno obljubljali poezijo, ljudje pa so živeli v prozi. Kot mi je pravil eden od njih, so za utemeljitev jezika in posledično svojega obstoja v teh krajih morali posegati po majhnih zvijačah, tudi pravnih in diplomatskih. Primer je vas, kjer ni bilo ene od toliko opevanih dvojezičnih tabel. Ker je šlo za relativno zakotno vas, tudi policije ni bilo veliko.


Človek je zavestno peljal prehitro mimo table z nemškim napisom ter s tem povzročil prometni prekršek. Ker na dotičnem mestu ni bilo policije z radarjem, nihče ni mogel potrditi njegovega prekrška. Sam se je šel prijavit na policijsko postajo. To so počeli kar nekaj časa in s tem dobili uradni dokument. Šele na podlagi tega so dobili podlago za nadaljnje pravne aktivnosti. Preteklo je kar nekaj časa, da so dosegli svoj cilj.

Dvojezično tablo. Tudi tako so se nekateri borili za jezik, za identiteto. Trajalo je več kot trideset let in še traja. Mi smo videli zgolj poezijo kave in banan, njihovo življenje je bilo več kot to. Zadaj je bilo veliko diplomacije in proze vsakdana. Tudi zaradi tega je Lipuševa nagrada pomembno priznanje vsem tistim, ki so v sanjah prevajali realnost.