Komentar Mateja Fišerja: Mura pod reflektorji

Osebnostna rast ne temelji zgolj na udeležbi na množičnih tečajih in delavnicah, ki jih prirejajo samooklicani učitelji. Ti so sposobni s svojo karmo iztisniti še zadnji cekin iz človeka v stiski. Nekateri si nadenejo ime veliki učitelj, voditelj, mojster ali kaj drugega. Pomembno je, da jim ljudje sledijo in v njih vidijo duhovnega rešitelja. Tudi poslovno okolje ni imuno proti tovrstnim nazivom in eden boljših je evangelist.


Tip si nadene naziv evangelist in kot tak nastopa v poslovnem svetu. Kot neki oznanjevalec prave poti za podjetja in predvsem za njihove direktorje. Meni osebno je eden boljših tovrstnih izrazov karizmatik. Pač obstaja človek, ki je karizmatik. S temi izrazi in funkcijami, ki si jih nadenejo, posamezniki vzpostavijo distanco do drugih, postanejo ne nujno nekaj več, ampak predvsem nekaj drugega. Podoben je naziv direktor.

Posameznik izgubi svojo identiteto in postane direktor, karizmatik ali guru. Tisti edini, čigar strel v puščavi vedno zadene tarčo tam, kjer je oaza. Folku se vidno polje zoži, kot bi v življenju prebijali zvočni zid. Nič ne vidi ne levo ne desno, vse je zamegljeno, gre hitro mimo, samo točka v sredini, ki je ostra, je ta karizmatik. Temu je treba slediti. Ko si pač kdo nadene naziv karizmatik, veš, da ni kar tako. Ne predstavljam si sicer, da bi si takšen naziv nadel kateri od mojih kolegov. Ne vem, kako bi sedeli ob kavi. Doslej je bil Franček, včasih je kavo tudi polil.

Odslej pa naj bi bil karizmatik Franček, nekaj popolnoma drugega. Sploh pa si ne predstavljam, da karizmatik polije kavo. Takoj se spomnim na Butalce Milčinskega, ko je županov sin Jakec svojo imenitnost izkazoval tako, da se je ob nedeljah imenoval Jakope. In je hodil Jakope mimo prelepe gospodične sedem let ob nedeljah. In hrepenel po njej. In se je zgodilo, da je po pol osmega leta vseeno prišel do prilike, ko je gospodični uspel izkazati svoje hrepenenje. Nakar ga gospodična zavrne in mu prepove hrepeneti po njej. Jakope je ves razočaran uvidel svojo napako, saj ko gospodični ne bi povedal, da hrepeni za njo, bi lahko še naprej hrepenel, zdaj pa mu je to prepovedala.

Mura in Domžale sta odigrala neodločeno. To ni bila zgolj še ena tekma za točke in prestiž, ampak je bila zgodovinska tekma. Tekma pod reflektorji. Res je, da je Murska Sobota eno najbolj nogometnih prizorišč v Sloveniji in Mura je tukaj več kot zgolj mesto. Muraši so dolga leta hrepeneli po reflektorjih. Skoraj bolj kot Jakope po gospodični. Ne zgolj dolgih sedem in še pol osmega leta, ampak veliko dlje.

Marsikateri ograček klub je dobil reflektorje pred Muro. Reflektorji so prišli v marsikateri kraj, preden je prišel vodovod. Rožički vrh ima reflektorje, ob predlogu za vzpostavitev vodovoda pa je bilo treba zbirati podpise, ali so ljudje za ali proti, saj bo voda tako dražja. V končni fazi, ko se najde pravi lokalni karizmatik, hitro ljudi prepriča, da so reflektorji za fuzbal stvar prihodnosti, da je fuzbal velik biznis in je treba zagotoviti reflektorje, tudi če pri tem pomagajo lokalni gasilci in s katerim od svojih kranov posvetijo tekmo. Vodovod pa je pač stvar preteklosti, saj so jih delali že stari Egipčani. Skratka, Murska Sobota je zadnja dobila reflektorje.

Hvala bogu, da smo prej dobili vodovod in čistilno napravo. Mestne oblasti so jih zagotovile in s tem občanom omogočile, da bodo lahko prišli na tekmo tudi zvečer. Do izraza bodo prišli predvsem poleti, ker je veliko večji užitek gledati tekmo v hladnem večeru kot sredi največje vročine. Pa se tako kot povsod tudi v Butalah najdejo tisti, ki ob prižigu reflektorjev vidijo samo temo. Veliko je strokovnjakov, komentatorjev in karizmatikov, ki najdejo pomanjkljivosti, tistih, ki jim reflektorji svetijo preslabo ali mečejo predolge sence.

Za nekatere lokalna oblast nič ne more narediti prav. Pa verjetno ne gre zgolj za to, da pesimisti ne bi privoščili Murinim igralcem in navijačem reflektorjev in užitka gledanja tekem ob večerih. Gre verjetno za enako stvar kot pri Butalcih in hrepenenju županovega sina Jakopeta. Odslej ne bodo več mogli hrepeneti po reflektorjih, tega jim je žal. Če mestna oblast ne bi zagotovila denarja za reflektorje, bi lahko še naprej hrepeneli, zdaj pa več ni možno.

No. Da ne bo pomote. Takoj so tudi našli novo stvar, po kateri je vredno hrepeneti. Baje je igralna površina v zelo slabem stanju. Soboški župan sicer nima sina, ima pa nekatere občane, ki nadomeščajo sina butalskega župana. Tako da se hrepenenje nadaljuje.