NA EKS
Komentar Lare Paukovič: Kako nas internet poneumlja?
Odrasli v poplavi informacij, s katerimi nas vsak dan zalaga internet, iščemo senzacionalistične in šokantne.
Odpri galerijo
Razviti je treba sposobnost globokega premisleka kljub vsem internetnim dražljajem. FOTO: guliver/Thinkstock
Zakaj ste začeli brati tole kolumno? Vas je prepričal naslov? Vam je dolgčas in se ustavljate pri različnih člankih v upanju, da vas bo kateri pritegnil? Ali pa preprosto poskušate prebrati cel časopis od začetka do konca, ne glede na to, kaj vas bolj in kaj manj zanima? Ne glede na to, kateri izmed razlogov drži za vas – če niste stoodstotno zbrani, je zelo verjetno, da boste obupali, še preden boste prišli do konca, ali pa da boste besedilo samo preleteli, čez nekaj minut pa se ne boste več dobro spomnili, kaj ste prebrali.
To ni očitek, brez težav priznam, da se to dogaja tudi meni. Res kolumna ni tako dolga, da bi jo bilo nemogoče prebrati v enem kosu in od nje tudi kaj odnesti, je pa daljša od povprečne novice. Članki, daljši od dveh strani, so še bolj podvrženi tem postopkom površnega branja. Če bi v šparovec vrgla evrski kovanec za vsako situacijo, ko sem začela brati, recimo, srednje zanimiv intervju, po prebranem uvodu preverila, koliko strani ima, in ga, ko sem ugotovila, da skoraj štiri, tako rekoč v celoti preskočila, bi šla zdaj lahko na ta račun že na počitnice.
Zakaj se nam to dogaja? Odgovor je na dlani – zaradi tehnologije. Na to, kako zelo so družabna omrežja in redna uporaba interneta preoblikovali način procesiranja informacij, sem se znova spomnila ob branju članka, ki ga je za spletni Guardian napisala Maryanne Wolf, nevroznanstvenica, ki se veliko ukvarja ravno s tem področjem – učinkom digitalizacije na možgane.
Posledice občutimo vsi, pravi Wolfova, od malčkov, ki šele vstopajo v svet neskončnih informacij, do odraslih, ki so že profesionalci na svojem področju in morajo brati vsak dan. Odrasli predvsem tako, da v poplavi informacij, s katerimi nas vsak dan zalaga internet, iščemo tiste senzacionalistične in šokantne, ki bodo za naše možgane pomenili večjo stimulacijo kot »povprečne« novice, smo bolj nagnjeni k posploševanju in sklepanju prehitrih zaključkov, bolj pa smo dovzetni tudi za medijske manipulacije in lažne novice, o čemer sem pisala pred kratkim – to pa zato, ker nimamo več časa, potrpljenja ali zmožnosti, da bi članek prebrali v celoti in ga postavili v ustrezen kontekst.
Pa otroci in mladostniki? Ti bodo, če gre verjeti napovedim, kmalu izgubili sposobnost branja dolgih in zahtevnih knjig, recimo klasik iz osemnajstega in devetnajstega stoletja, ki so že dolgo del šolskega obveznega branja. Da res padeš v Ano Karenino ali Hugojeve Nesrečnike, je treba ob knjigi sedeti nekaj ur, brez motečih dražljajev. Ko ti to uspe, si nagrajen, odpre se ti nov svet, a če vmes na vsakih nekaj minut preverjaš instagram, obstaja bolj malo možnosti, da se bo to zgodilo – ves čas ostajaš na površini. To pa je za razvoj empatije, kritične misli in vsega drugega, kar bi se moralo razvijati ob branju, seveda nujno. In kdor se ni naučil tega, bo, ugibam, v življenju bolj vodljiv in nagnjen k iskanju hitrih rešitev, ki ne bodo zahtevale toliko časa in/ali vložka.
Tudi glede učenja letnic in raznih suhoparnih informacij na pamet se sprašujem, kaj se bo zgodilo v prihodnjih letih. Zakaj bi kdo sploh še vedel, kdaj se je začela francoska revolucija, če pa lahko letnico v nekaj sekundah poišče na Googlu? Tudi jaz sem v času, ki je minil od mojega šolanja, že pozabila marsikatero ključno informacijo ali letnico, čeprav vem, da sem imela vse to brez večjih težav ves čas v glavi.
Ampak moje pozornosti še niso kradle utripajoče aplikacije na telefonu – nekajkrat na dan sem odprla računalnik in malo brskala po internetu, to pa je bilo bolj ali manj to. Zdaj pa: sporočilo na facebooku, všeček na instagramu, obvestilo na twitterju, vsak dan poplava novih člankov v 904.589 medijih, ki bi jih morala prebrati in ki bodo z mojega »news feeda« izginili naslednjo sekundo, če jim ne namenim vsaj malo časa, ob tem pa bom gotovo zamudila kaj bistvenega.
Zato kliknem na enega, ga v nekaj sekundah preskeniram in iščem naslednjega, ki me bo morda prepričal.
Toda tehnologija se ne bo kar umaknila, zato to, da bi se »resetirali« nazaj na svoje predinternetne možgane, pač ni mogoče. Razviti je treba sposobnost globokega premisleka kljub vsem internetnim dražljajem, meni Maryanne Wolf. Šele ko nam bo to uspelo, se bomo lahko skozi kupe neuporabnih informacij prebili do znanja, ki je ključno za razvoj družbe. Kajti ne samo da je trenutno stanje slabo za naš intelektualni razvoj, pogubno vpliva tudi na medijsko krajino. Ampak o tem pa kdaj drugič.
To ni očitek, brez težav priznam, da se to dogaja tudi meni. Res kolumna ni tako dolga, da bi jo bilo nemogoče prebrati v enem kosu in od nje tudi kaj odnesti, je pa daljša od povprečne novice. Članki, daljši od dveh strani, so še bolj podvrženi tem postopkom površnega branja. Če bi v šparovec vrgla evrski kovanec za vsako situacijo, ko sem začela brati, recimo, srednje zanimiv intervju, po prebranem uvodu preverila, koliko strani ima, in ga, ko sem ugotovila, da skoraj štiri, tako rekoč v celoti preskočila, bi šla zdaj lahko na ta račun že na počitnice.
Zakaj se nam to dogaja? Odgovor je na dlani – zaradi tehnologije. Na to, kako zelo so družabna omrežja in redna uporaba interneta preoblikovali način procesiranja informacij, sem se znova spomnila ob branju članka, ki ga je za spletni Guardian napisala Maryanne Wolf, nevroznanstvenica, ki se veliko ukvarja ravno s tem področjem – učinkom digitalizacije na možgane.
Posledice občutimo vsi, pravi Wolfova, od malčkov, ki šele vstopajo v svet neskončnih informacij, do odraslih, ki so že profesionalci na svojem področju in morajo brati vsak dan. Odrasli predvsem tako, da v poplavi informacij, s katerimi nas vsak dan zalaga internet, iščemo tiste senzacionalistične in šokantne, ki bodo za naše možgane pomenili večjo stimulacijo kot »povprečne« novice, smo bolj nagnjeni k posploševanju in sklepanju prehitrih zaključkov, bolj pa smo dovzetni tudi za medijske manipulacije in lažne novice, o čemer sem pisala pred kratkim – to pa zato, ker nimamo več časa, potrpljenja ali zmožnosti, da bi članek prebrali v celoti in ga postavili v ustrezen kontekst.
Pa otroci in mladostniki? Ti bodo, če gre verjeti napovedim, kmalu izgubili sposobnost branja dolgih in zahtevnih knjig, recimo klasik iz osemnajstega in devetnajstega stoletja, ki so že dolgo del šolskega obveznega branja. Da res padeš v Ano Karenino ali Hugojeve Nesrečnike, je treba ob knjigi sedeti nekaj ur, brez motečih dražljajev. Ko ti to uspe, si nagrajen, odpre se ti nov svet, a če vmes na vsakih nekaj minut preverjaš instagram, obstaja bolj malo možnosti, da se bo to zgodilo – ves čas ostajaš na površini. To pa je za razvoj empatije, kritične misli in vsega drugega, kar bi se moralo razvijati ob branju, seveda nujno. In kdor se ni naučil tega, bo, ugibam, v življenju bolj vodljiv in nagnjen k iskanju hitrih rešitev, ki ne bodo zahtevale toliko časa in/ali vložka.
Odrasli v poplavi informacij, s katerimi nas vsak dan zalaga internet, iščemo senzacionalistične in šokantne.
Tudi glede učenja letnic in raznih suhoparnih informacij na pamet se sprašujem, kaj se bo zgodilo v prihodnjih letih. Zakaj bi kdo sploh še vedel, kdaj se je začela francoska revolucija, če pa lahko letnico v nekaj sekundah poišče na Googlu? Tudi jaz sem v času, ki je minil od mojega šolanja, že pozabila marsikatero ključno informacijo ali letnico, čeprav vem, da sem imela vse to brez večjih težav ves čas v glavi.
Ampak moje pozornosti še niso kradle utripajoče aplikacije na telefonu – nekajkrat na dan sem odprla računalnik in malo brskala po internetu, to pa je bilo bolj ali manj to. Zdaj pa: sporočilo na facebooku, všeček na instagramu, obvestilo na twitterju, vsak dan poplava novih člankov v 904.589 medijih, ki bi jih morala prebrati in ki bodo z mojega »news feeda« izginili naslednjo sekundo, če jim ne namenim vsaj malo časa, ob tem pa bom gotovo zamudila kaj bistvenega.
Zato kliknem na enega, ga v nekaj sekundah preskeniram in iščem naslednjega, ki me bo morda prepričal.
Toda tehnologija se ne bo kar umaknila, zato to, da bi se »resetirali« nazaj na svoje predinternetne možgane, pač ni mogoče. Razviti je treba sposobnost globokega premisleka kljub vsem internetnim dražljajem, meni Maryanne Wolf. Šele ko nam bo to uspelo, se bomo lahko skozi kupe neuporabnih informacij prebili do znanja, ki je ključno za razvoj družbe. Kajti ne samo da je trenutno stanje slabo za naš intelektualni razvoj, pogubno vpliva tudi na medijsko krajino. Ampak o tem pa kdaj drugič.
