Komentar Bojane Budje: Zaljubljeni v EU

Debelih štirinajst let je, odkar smo postali del eujevske družine. Tistega 1. maja 2004 smo ponosno trkali s kozarci penin najžlahtnejših sort in ploskali besedam prvega ministra za evropske zadeve Janeza Potočnika, ki je Slovenkam in Slovencem preroško naznanil, kako bo »članstvo v EU prevetrilo slovenski prostor s svežimi idejami, prispevalo k odprtosti družbe in k preseganju samozadostnosti«. V takratni petindvajseterici ga z izjemo Dancev ni bilo srečnejšega naroda, nad svojim novim življenjem in novo mamo je bilo vzhičenih kar 94 odstotkov življa pod Alpami.


Nakar je šlo vse samo še navzdol. Eks komisarja Potočnika bi soglasno vrgli iz slehernega vedeževalskega društva, primeren ne bi bil niti za šlogarskega pripravnika. Namesto prevetritve in svežih idej smo zaživeli v popolnem brezvetrju s starimi idejami in svežimi zamerami, samozadostnost pa presegli z obiljem novih sebičnežev in samopomembnežev alias zadnji primerek Marko Bandelli.

Če se leta pozneje Evropski uniji ne bi pridružili še Hrvati, Romuni in Bolgari, bi zdrsnili na zadnji klin lestvice srečnih in zadovoljnih. Tako je kazalo do danes. Točneje do včeraj, ko je Eurobarometer objavil rezultate raziskave, opravljene med letošnjim 8. in 26. septembrom; v njej je sodelovalo 27.474 Evropejcev iz vseh osemindvajsetih držav EU. Slovenci smo nenadoma srečnejši, kar 69 odstotkov nas je znova prepričanih, da mama EU za nas dobro skrbi, le 17 odstotkov nas tu in tam razmišlja o odhodu in poti, ki jo je ubralo Združeno kraljestvo. Zakaj že? Ker nas Junckerjeva druščina tako dosledno podpira v sporu z južnimi sosedi? Ali pa je kavelj drugje.

Le nekaj mesecev za županskimi bodo nove volitve, na teh bomo izbirali srečneže, ki se bodo zleknili v udobne bruseljske fotelje in vsakomesečno mlatili od šest do sedem tisočakov neto plače. Evrougledu primerne bodo tudi domala vsakodnevne dnevnice, zaokrožene na vsaj tri stotake, pa dodatki za delo na terenu, ločeno življenje, nadomestila za stacionarne in leteče pisarne, pomočnike, sodelavce ter še in še. Le dopolnilno dejavnost, kot si jo je svojčas omislil nesrečni eks evroposlanec Zoran Thaler, dobronamerno odsvetujem.

EU potrebujemo zaradi evroposlancev. Gneča za bruseljski oktet zna biti neizmerna, tolikšna, da lahko kandidati skupaj s svojo žlahto zagotovijo vsaj ponovitev zadnje volilne udeležbe leta 2014, ki je pristala pri 23 odstotkih. Ali polovici eujevskega poprečja.