Komentar Bojana Budje: Vonj božiča

Diši po božiču, kajne? Dnevi so kratki, noči dolge, za nami je solsticij, najkrajši dan v letu. Prišel je včeraj ob natanko 4.27 zjutraj, ko je bilo sonce vsaj na videz navpično nad južnim povratnikom. Začela se je zima. Že vse od prazgodovine so dnevi okoli zimskega solsticija nadvse pomemben čas leta. Označeval je simbolično smrt in ponovno rojstvo Sonca ter konec krajšanja in začetek ponovnega prebujanja dnevne svetlobe. In nič čudnega, da naznanja rojstvo mnogoterih bitij in božanstev, ki ljudem prinašajo svetlobo, preporod, upanje. Naj zapišem zgolj Bakhusa, Adonisa, Agnija, Sola, Mitro, Horusa in kajpak Jezusa.

In božič, Jezusovo rojstvo, je z naskokom najbolj znan praznik v času decembrskega solsticija. Praznujemo ga pojutrišnjem, četudi 25. december ni dejanski datum rojstva, saj ga ni, ki bi vedel, kdaj natanko je bil Jezus rojen. Določil ga je šele rimski cesar Konstantin leta 366. Odtlej je božič praznik upanja. Praznik družine. Tudi pravi čas za razmislek. Ker je v teh dneh manj napuha, več razumevanja, več ljubezni, manj sovraštva, več odpuščanja, manj slabega, več dobrega.

Je čas, ko tudi navidezno slaba novica postane dobra. Ko beseda rojstvo spodbudi razmislek o rodnosti na planetu Zemlja. In ko podatek o manj rojstvih prinaša olajšanje. Kajti, če bi bila rast prebivalstva enaka tisti iz prejšnjega stoletja, bi Zemlji grozil skorajšnji konec. Pred šestdesetimi leti so matere povprečno rojevale po pet otrok, kar bi pomenilo, da bi imel v trinajstih generacijah sleherni kvadratni meter Zemljine površine po enega prebivalca. Planet bi bil uničen.

Slovenci nismo na prav varni strani. Kot genetski produkt več migracij, dobršen del je kajpak slovanskih, del genskega izvora pa je staroselski, torej venetski, nismo dominantni, demografi nam ob sedanji rodnosti slovenskih mater napovedujejo dokaj zanesljivo izumrtje. A šele čez poldrugo stoletje. Kar pomeni, da nas čaka vsaj še 150 božičnih večerov. Poldrugo stotnijo upanj.

Drage bralke, bralci, sami se prepričajte, da Božiček obstaja. Kajti brez njega ne bi bilo ne vere ne nade, ničesar, kar življenje naredi še življenjsko. Upanje je hrana ljubezni. Upamo vsi. Z upanjem je življenje znosnejše. Upanja si ni mogoče prilastiti, ga deliti po kapljicah. Zato je božič last vseh ljudi.