Bojan Budja
NA KOŽO
Objavljeno 26. junij 2020 22.25 | Posodobljeno 26. junij 2020 22.25

Komentar Bojana Budje: Sanje

Bognedaj, da pride čas, ko Slovenec dvigne roko nad Slovenca!

Danes je dan policije, predvčerajšnjim smo praznovali dan državnosti. Logično zaporedje, najprej država, potem policija. Naloga druge je, da brani prvo. Dobesedno, kot je pokazal predvečer državnega praznika. Če je država kajpak zgolj in edinole oblast. Očitno je, varno ograjena znotraj Kongresnega trga je praznovala na svoji uradno državni proslavi, za slehernega vabljenega je skrbel vsaj en policaj. Nedaleč stran je bila druga proslava. Veliko bolj ljudska. Tudi ona je bila namenjena slavljenju rojstnega dne nekdaj skupne države. Danes se zdi, da imamo dve. Levo in desno.
Bognedaj, da pride čas, ko Slovenec dvigne roko nad Slovenca!


Včasih smo vsaj praznovali skupaj. V spomin na gorečo željo po samostojnosti in neodvisnosti, ki smo jo tistega 25. junija 1991 z dvigom nove trobojnice udejanjili skupaj. Danes, 29 let pozneje, preštevam pridelek teh domala treh desetletij. Ga ni. Zastrl ga je pogled na predpraznični večer na Kongresnem in Prešernovem trgu. Ne na prvem ne na drugem nisem našel moje Slovenije. Le Slovenke in Slovence, med sabo sprte, nekatere jezne, druge žalostne. In ker je lahko država srečna le toliko in prav nič več, kolikor so srečni njeni državljani, je Slovenija tistega večera celo zajokala; več kot simbolno se je za nekaj minut odprlo tudi nebo nad Ljubljano.

Kot da se Slovenija utaplja v solzah nesreče in sovraštva. Če sem jo pred devetimi leti, ko je jubilejno proslavo dirigiral prijatelj Matjaž Berger, v prihodnost pospremil že takrat zagrenjen z besedami, kako nikjer ne najdem vzdušja sožitja in sobitja, ne vedrine ne optimizma, ki bi brhko dvajsetletnico pospremili v tretje desetletje, je stanje duha tokrat še veliko slabše. Sovraštvo zmaguje nad ljubeznijo, norost nad razumom, zlo nad dobrim. Bognedaj, da pride čas, ko Slovenec dvigne roko nad Slovenca! Zbrihtajmo se, streznimo, spomnimo neigranega veselja ob rojstvu majhne, nebogljene, a z enotnostjo naroda in domoljubjem nabite nove državice Slovenije! Sanjala je o drugi Švici.

Sanje so dovoljene tudi danes. Vrnimo se torej v tisto enotnost, sobitje in sožitje pred devetindvajsetimi leti in začnimo znova. Slovenija je še vedno lepa, na pomlad enako cvetoča, poleti enako sijoča, jeseni enako radodarna in pozimi enako bela. A bojim se, da ne bo dolgo, hitro bomo zbujeni. Zgolj zato, ker so vse lepe reči kratkega veka?




Deli s prijatelji