Komentar Bojana Budje: Praznik izgubljene vere

Komajda je padel kak cvek, nemara tudi kakšna petica, že se 194.000 učencev in okoli 82.000 dijakov po vsej Sloveniji veseli prvih počitnic. Krompirjevih, ki jim bodo kmalu sledile božično-novoletne, pa potem zimske, prvomajske in naposled še one čisto ta prave, poltretji mesec trajajoče poletne. Saj ni kaj skrivati, mladež hodi v šolo zavoljo počitnic. Ali in kako bodo uživali naslednjih devet dni, bo nekaj malega odvisno tudi od vremena, začetek pač ni najbolj obetaven. A niti najmanj ne dvomim, da jim bo uspelo, vsakovrstne počitniške užitke jim od srca privoščim. Ker si jih zaslužijo. Vsi po vrsti, od cvekarjev do odličnjakov.

Bolj me skrbi za vse druge. Ki nismo odvisni zgolj od vremena. Skoroda ne mine dan, da nam eks stanovska kolegica Vesna Vuković, ki menda vodi slovensko vlado, ne postreže s kakšno afero, kadrovsko domislico ali vsaj neprijetnostjo. Ob katerih vidno zardevajo celo Golobovi ministri. Vsaj večina njih. In ti srčno upajo, da bo na prve šolske počitnice odšla tudi prej omenjena dama, da si bodo lahko privoščili vsaj nekaj dni miru. Ter misli tačas usmerili k nalogam, ki jih čakajo. Denimo k reformam, vsakovrstnim, ki jih Slovenija tako nujno potrebuje. Toliko njih, da bi lahko skorajšnji praznik tudi zato slavili enotno. Navsezadnje Slovar slovenskega knjižnega jezika reforme še zdaleč ne omejuje zgolj na Lutrovo gibanje za prenovo katoliške vere, temveč jo definira kot spremembo nečesa, največkrat ureditve. In v tem kontekstu kot primere omenja zdravstveno reformo, pa davčno, šolsko, pokojninsko in še katero. In torkov 31. oktober je dan reformacije. V spomin na leto 1517, ko je Martin Luter objavil 95 krivoverskih, proti rimski katoliški samopašnosti naperjenih tez in v njih pozval k razpravi o odpustkih. Gibanje, ki je sledilo, je krepko preraslo zgolj verske okvire, pod Alpe so zašle prve knjige v slovenščini, se ve, da premierna, imenovana Katekizem, izpod gosjega peresa Primoža Trubarja.

Novodobnega junaka alias Martin Luter, ki bi sedanjo oblast dovolj učinkovito pozval k samokritični razpravi o storjenih vsakovrstnih spodrsljajih in razmisleku o odpustkih, žal ni. Tudi ga ne vidim. In najsi še tako želimo, da bi bil dan reformacije praznik ne le luteranskega Prekmurja, ampak vseh, ki jim vera – kakršna koli že in v kar koli že – nekaj pomeni, so obeti klavrni. Ker je te vere in upanja vse manj. Temu primerno so tudi reforme vse dlje.