Komentar Bojana Budje: Polžji nauk
Berem, kaj se gredo v naši eks vzornici Švici. Polže, čisto navadne polže želijo priznati za domače živali. Pobudo so poslali v državni parlament, katerega spodnji dom je predlog o priznanju polžev kot koristnih domačih živali minule dni podprl s 146 glasovi za in 31 proti. Svoje mora sedaj reči še zgornji dom, ki predstavlja švicarske kantone. Utemeljitev je preprosta, temelji na želji, da postane vzreja polžev donosna kmetijska panoga z vso pripadajočo infrastrukturo. Pri čemer navajajo primer sosednje Italije, kjer se je prodaja polžev v zadnjih petih letih povečala za neverjetnih 350 milijonov evrov.
Človek in denar spreminjata vse. Ne tako dolgo nazaj nas je Svetovni sklad za naravo alarmiral s podatkom, da se je od leta 1970 populacija rib, ptic, dvoživk, plazilcev in sesalcev na planetu Zemlja zmanjšala za 60 odstotkov. Halo?! Dodajmo k temu še podatek, da je manj kot pet odstotkov živali divjih, domala 96 pa domačih izključno za potrebe človeške požrešnosti in nenasitnosti. Le komu od drugih živih bitij na Zemlji smo sploh potrebni razen domačim živalim, ki smo jih zaradi lastne sebičnosti odtrgali od narave? Sedaj še polže. Bi rekel, da nikomur, vsem smo zgolj in edinole v škodo, v dejansko ali potencialno pogubo. Roko na srce, Zemlja bi bila brez ljudi, brez enega samega človeka, lepa zgodba. In nekoč je že bila, večino časa, odkar obstaja življenje, na modrem planetu ni bilo ljudi. Naša vrsta je stara komaj pet milijonov let, ko sta se nekemu človečnjaku ali opičnjaku začela dogajati zavest in razum. Milijarde let pred tem človeka ni bilo, življenje pa. Za živali ali kar koli že je bilo takrat zagotovo lepše. Četudi je bilo nekajkrat skoraj izbrisano. Denimo v permu, pred 250 milijoni let, ko je neznana katastrofa pokončala 96 odstotkov življa v morju in nekaj manj na kopnem. Prednik človeka je preživel. Na srečo ali na nesrečo?
Favna izginja, to se zdi dokončno. Prvo bo na vrsti sladkovodno živalstvo, ki je v pičlih 44 letih upadlo za 80 odstotkov. Potem vsi drugi. Divjih živali kmalu ne bo več. Pa človek? Ljudje smo še mladi. A če izginemo, ne bo to za mater Zemljo nobena večja škoda. Kvečjemu olajšanje. Brez človeštva ima morda možnost podobne evolucije do zavesti in razuma kaka druga vrsta. Kajti od štiri do pet milijard let, kolikor bo še Zemlja, preden jo scvre v rdečo svetlobo napihnjeno Sonce, je več kot dovolj časa za marsikaj. In za marsikoga.
