NA KOŽO
Komenta Domna Mala: Oslovska sodba v Višnji Gori
Predpostavljam, da se mora kandidat za Milijonarja dokazati na predizborih, ne razumem pa tamkajšnjih kriterijev.
Odpri galerijo
Z ženo rada rešujeva križanke, najraje okvire, spirale, iz sredine in verižne. Večinoma jih rešiva skoraj do konca, ona me heca, da imam glavo polno popolnoma nepomembnih podatkov. Oba tako tudi spremljava kvize, vendar na hrvaški televiziji. Najin najljubši je Potjera, in ko kateremu od naju vsake toliko uspe pravilno odgovoriti na vprašanje, se vzneseno potrepljava po rami.
Seveda sva poskusila tudi z Milijonarjem, ki ga smrtno resno vodi Slavko Bobovnik. Toda samo poskusila. Problem ni v vprašanjih, ki hitro preidejo iz enostavnih v zahtevna, ampak v tekmovalcih. Izhode v sili izkoriščajo že pri začetnih, naravnost banalnih vprašanjih, kot je recimo sodba v Višnji Gori: hm, je bila oslovska ali kozlovska, se vprašani po porabljeni polovički praska po glavi.
Predpostavljam, da se mora kandidat za Milijonarja dokazati na predizborih, ne razumem pa tamkajšnjih kriterijev. Očitno so nizki, glavno da odgovarjajoči ne ustreli prevelikega kozla. Ali osla?
Daleč od tega, da bi bil hrvatofil, ampak naši južni sosedje se kvize znajo iti. Tekmovalci so načitani in dobro pripravljeni. Imajo pa tam tudi tradicijo kvizov. V Zagrebu, recimo, so že leta 2005 postali popularni t. i. pub kvizi.
V mestnih kafičih se skoraj vsak dan v tednu med sabo ob vrčku piva merijo ekipe s tremi do petimi člani, vsak od njih je doma na vsaj dveh področjih: eden recimo v zgodovini in zemljepisu, drugi v matematiki in fiziki, tretji v glasbi in filmu. Ob tem hrvaška kviz zveza enkrat na mesec prireja še individualne kvize Hot100, v katerih mora tekmovalec v 50 minutah odgovoriti na 100 vprašanj – ta sestavlja International quizzing association, in jih zastavljajo tudi drugod po svetu, zmagovalci se uvrstijo na svetovno rang listo. In tisti zares dobri, crème de la crème, torej, zberejo pogum in se prijavijo na Potjero.
Pri nas, imam občutek, kandidati ne premorejo niti trohice samokritike glede svoje razgledanosti in potem klecnejo na samem začetku. Kateremu sadežu se reče tudi češplja? Češnji. Ovbe, ovbe. Pa smo ga ustrelili. Osla.
Seveda sva poskusila tudi z Milijonarjem, ki ga smrtno resno vodi Slavko Bobovnik. Toda samo poskusila. Problem ni v vprašanjih, ki hitro preidejo iz enostavnih v zahtevna, ampak v tekmovalcih. Izhode v sili izkoriščajo že pri začetnih, naravnost banalnih vprašanjih, kot je recimo sodba v Višnji Gori: hm, je bila oslovska ali kozlovska, se vprašani po porabljeni polovički praska po glavi.
Predpostavljam, da se mora kandidat za Milijonarja dokazati na predizborih, ne razumem pa tamkajšnjih kriterijev.
Predpostavljam, da se mora kandidat za Milijonarja dokazati na predizborih, ne razumem pa tamkajšnjih kriterijev. Očitno so nizki, glavno da odgovarjajoči ne ustreli prevelikega kozla. Ali osla?
Daleč od tega, da bi bil hrvatofil, ampak naši južni sosedje se kvize znajo iti. Tekmovalci so načitani in dobro pripravljeni. Imajo pa tam tudi tradicijo kvizov. V Zagrebu, recimo, so že leta 2005 postali popularni t. i. pub kvizi.
V mestnih kafičih se skoraj vsak dan v tednu med sabo ob vrčku piva merijo ekipe s tremi do petimi člani, vsak od njih je doma na vsaj dveh področjih: eden recimo v zgodovini in zemljepisu, drugi v matematiki in fiziki, tretji v glasbi in filmu. Ob tem hrvaška kviz zveza enkrat na mesec prireja še individualne kvize Hot100, v katerih mora tekmovalec v 50 minutah odgovoriti na 100 vprašanj – ta sestavlja International quizzing association, in jih zastavljajo tudi drugod po svetu, zmagovalci se uvrstijo na svetovno rang listo. In tisti zares dobri, crème de la crème, torej, zberejo pogum in se prijavijo na Potjero.
Pri nas, imam občutek, kandidati ne premorejo niti trohice samokritike glede svoje razgledanosti in potem klecnejo na samem začetku. Kateremu sadežu se reče tudi češplja? Češnji. Ovbe, ovbe. Pa smo ga ustrelili. Osla.
