Kolumna Tomaža Miheliča: Dober tek!

Da so vojne največje človeško zlo, nas ni prav veliko naučilo. Še naprej se koljemo zaradi medsebojnih razlik v barvi kože, veroizpovedi, izražanju ljubezni, političnem prepričanju, kapitalu in zdaj smo k vsem tem nesmislom dodali še razdor med različnim načinom prehranjevanja. Na eni strani so se znašli krvoločni mesojedci, podporniki najbolj surovega načina pridelovanja hrane, ki spodbuja k masovnemu nasilju nad živalmi, na drugem bregu pa s takisto ihto paradirajo zagovorniki vegetarijanskega in veganskega življenjskega stila.

Privilegij, da sploh imamo možnost izbire, nam je postal preveč samoumeven, zato se je ljudstvo odločilo, da zaneti ogenj še na temelju našega preživetja. Otroci umirajo od lakote, mi pa si jemljemo pravico problematizirati, kaj je družbeno bolj sprejemljivo, zrezek iz mesa ali soje.

Po vzoru kanibalov žremo drug drugega in si ne dovolimo, da se vsak prehranjuje tako, kot ga je volja. Le kaj bi na to porekli naši predniki, večina njih je živela pod pragom revščine, hvaležni za košček kruha in požirek mleka. Spominjam se, kako mi je dedek v solzah pripovedoval zgodbe svojega odraščanja, zaznamovanega s pomanjkanjem, hudo revščino in bedo.

V svojem širšem, pa tudi ožjem krogu prijateljev imam razširjeno paleto pripadnikov raznoterih prehranskih navad in vsak med njimi zagovarja svoj prav. Seveda sem se vdal marsikateri teoriji, jo preizkusil, a se kmalu zatem vrnil na svoj ustaljeni, privzgojeni način.

Nič bolj ali manj svetega se ne počutim, če zaužijem šnicl z ekološke kmetije ali fino zelenjavno juhico z domačega vrta, kajti planet smo skozi obdobja industrializacije že tako kontaminirali, da je predznak eko – bio postal ena sama marketinška farsa. Bolj mi gresta v nos sprenevedanje in obračanje po vetru oziroma trendih, da so uboge živalce žrtve pohlepa in se je treba usmeriti v rastlinsko prehrano.

Predstavniki vege populacije so začeli trkati na slabo vest preteklih navad, četudi je večina njih na poti odraščanja po grlu spustila nešteto pujskov, teličkov, piščančkov, kozličkov in ribic. Poleg tega se zanašajo na trpljenje živali, istočasno pa na noge natikajo njihovo kožo in si hlače zapenjajo z usnjenimi pasovi.

Ko imaš polno rit vsega, ti očitno ne preostane drugega kakor podpihovanje nestrpnosti do tistih, ki še vedno segajo po tradicionalnih prehranskih navadah. Osebno sem proti vsakršnemu vsiljevanju načinov življenjskega sloga, ampak spopad dveh industrij iz leta v leto doživlja vse bolj nevzdržne razsežnosti. Če bo šlo tako naprej, se nam obetajo časi, ko bodo začeli zagovarjati čuteče rastline in nas siliti, da speremo svoje ideološke grehe z lizanjem mineralov pod sloganom raje kamen na krožniku kot v prsih. Pa dober tek!