O GORAH

Kolumna Tine Horvat: Bomo res morali imeti gorsko policijo?

Bo res treba tudi pri nas na najbolj priljubljena izhodišča postaviti nekakšno gorsko policijo, ki bo s plačilnimi nalogi kaznovala tiste, ki s svojim ravnanjem izzivajo svojo in usodo drugih?
Fotografija: FOTO: Klemen Gričar
Odpri galerijo
FOTO: Klemen Gričar

Že vse življenje, nabralo se ga je krepko več kot pol stoletja, zahajam v hribe. Seveda smo v mladih letih ušpičili kakšno neugnanost, ob kateri so bolj izkušeni zmajevali z glavami, pa tudi v zrelem obdobju se lahko vsakomur zgodi, da stori kakšen nepremišljen korak. A vendar v gorah še nikoli nisem naletela na toliko nenavadnih osebkov kot v zadnjih letih. Praktično ne mine tura, da ne bi srečala najmanj enega zapoznelega, vidno izmučenega ali v mestna oblačila oblečenega »planinca«. Zelo poredko se mi zgodi, da bi med turo lahko pozabila na ves svet in ne razmišljala tudi o tem, zakaj za vraga v gore rinejo tudi takšni.

Mala Mojstrovka poleti, na praznik Marijinega vnebovzetja. Lepo vreme zvabi v gore vso Slovenijo, pa tudi še polovico preostalega sveta. Med množico gorskih turistov, ki se namesto v gorniški opremi v gore odpravijo kar v platnenih športnih copatih, kratkih hlačah in z mestnimi nahrbtnički, zagledam skupino ljudi, ki se po čisto navadni in niti ne zahtevni planinski poti navzdol plazijo po vseh štirih.

Naslednja tura, Prisank. Zaradi napovedanih popoldanskih neviht se ob 12. uri že vračam z vrha in v spodnji tretjini srečam angleško govoreči par. Tam, kjer se prava strmina in težave sploh še ne začnejo, sta bila že vsa zaripla in na robu moči. Povprašam ju, po kateri poti gresta na vrh, in hlastajoč za zrakom nekako izdavita, da sledita markacijam. Več kot očitno ne poznata ne poti in ne njene zahtevnosti, prav tako nimata ne nahrbtnika ne primernih obuval. Kaj šele, da bi se zavedala, da rineta naravnost v nevihto. Na njuno srečo se po krajšem klepetu z olajšanjem obrneta in varno prideta v dolino.

Spet Mala Mojstrovka, pred dvema tednoma, ko je bilo v dolini še skoraj poletje, po vrhovih pa že sneg. Najprej ob sestopu, seveda mi primerno opremljeni, srečamo družino z dvema majhnima otrokoma, vsi v poletni opremi in obutvi za v mesto. Malo nižje srečamo še štiri Nizozemce, prav tako mestno opremljene. Gospodična z usnjeno damsko torbico čez ramo namesto nahrbtnika nas vpraša, ali je krožna pot čez Mojstrovko označena. Ko ugotovimo, da pri tem ne misli nič drugega kot sestop po zelo zahtevni Hanzovi poti, kar bi bilo za njih smrtno nevarno, jim ga seveda močno odsvetujemo. In nato le upamo, da se bodo naših nasvetov držali.

Veliko bolj kot poleti so gore nevarne pozimi, ko jih prekrijeta sneg in led. Kar nekaj intervencij gorskih reševalcev v Mangrtu, ki so morali kar po vrsti s helikopterji reševati lahkomiselne turiste, ti so brez zimske opreme obtičali v zaledenelih in zasneženih terenih, nakazuje, da bo prihajajoča zimska sezona prav tako pestra, kot je bila poletna. Žal premnogi svojo neizkušenost in napačno ravnanje plačajo tudi z življenjem. Letos so gorski reševalci v dolino prinesli ali pripeljali že 35 trupel, pred petimi leti v vsem letu 28, pred desetimi 31.

Prave rešitve ni na vidiku. Bo res treba tudi pri nas na najbolj priljubljena izhodišča postaviti nekakšno gorsko policijo, ki bo s plačilnimi nalogi kaznovala tiste, ki s svojim ravnanjem izzivajo svojo in usodo drugih?

Več iz te teme:

Izbrano za vas

Izbrano za vas