NA KOŽO
Kolumna Roka Tamšeta: Evropa in nogomet
Kombinacija nogometa in evropske mentalitete pomeni poslovni, športni in življenjski uspeh.
Odpri galerijo
Šport, zabava, industrija, ideologija, religija, obsesija, način življenja. Vse to in še več predstavlja nogomet, ki že dolgo velja za najpomembnejšo postransko stvar na svetu, po svetovnem prvenstvu v Rusiji pa je ta že tako povsem globalni šport pridobil še več razsežnosti. Toda ne prehitevajmo tistih najbolj evforičnih oznanil, češ da je v hokejsko zapriseženi Rusiji nogomet nenadoma postal del narodovega genetskega zapisa, kar je razglasil sam šef svetovne nogometne družine Gianni Infantino.
Kaj takšnega se ne more uresničiti v obdobju enomesečnega turnirja, kakor nogomet leta 1990 v Združenih državah Amerike z mundialom ni mogel bistveno premakniti te igre z žogo navzgor po lestvici najbolj priljubljenih športov v Severni Ameriki. In spomnimo se dolgoročnih učinkov največjega turnirja v Južni Koreji in na Japonskem leta 2002 ter v Južni Afriki leta 2010.
Azijske in afriške izbrane vrste še vedno ne morejo priti blizu polfinalu SP, čeprav se pri njih v nogometu dela na sodoben in vse bolj študiozen način, dokazano pa premorejo veliko talenta in genetsko danih sposobnosti, da vzgojijo vrhunske nogometaše. Vseeno pa se je z drugačno mentaliteto težko približati tradiciji in know-howu z evropske scene, ki prednjači tako na klubski kot reprezentančni ravni. Izkušnje in močna vpetost nogometa v vsakdanje življenje so namreč tiste, ki ta šport naredijo za zelo prepoznan del nacionalne identitete. Res pa je, da je povsod po svetu nogomet velik biznis, čeprav ni lokalnih uspešnežev.
V Sloveniji smo se po osamosvojitvi spopadli z dediščino slabe podobe nogometa kot balkanskega športa, s katerim se ukvarjajo samo čefurji, trenerski in menedžerski šarlatani ter lovci na lahke in hitre zaslužke. No, takšno dojemanje smo v dobrih dveh desetletjih v glavnem premagali, ob hrvaški evforiji smo se celo ponovno tesno povezali z južnimi sosedi. Zato, ker nogomet predstavlja tudi tovarištvo, povezanost, solidarnost, ljubezen in morda celo del demokracije, čeprav pri vodenju ekipe ta ravno ne pride v poštev.
Kaj takšnega se ne more uresničiti v obdobju enomesečnega turnirja, kakor nogomet leta 1990 v Združenih državah Amerike z mundialom ni mogel bistveno premakniti te igre z žogo navzgor po lestvici najbolj priljubljenih športov v Severni Ameriki. In spomnimo se dolgoročnih učinkov največjega turnirja v Južni Koreji in na Japonskem leta 2002 ter v Južni Afriki leta 2010.
Azijske in afriške izbrane vrste še vedno ne morejo priti blizu polfinalu SP, čeprav se pri njih v nogometu dela na sodoben in vse bolj študiozen način, dokazano pa premorejo veliko talenta in genetsko danih sposobnosti, da vzgojijo vrhunske nogometaše. Vseeno pa se je z drugačno mentaliteto težko približati tradiciji in know-howu z evropske scene, ki prednjači tako na klubski kot reprezentančni ravni. Izkušnje in močna vpetost nogometa v vsakdanje življenje so namreč tiste, ki ta šport naredijo za zelo prepoznan del nacionalne identitete. Res pa je, da je povsod po svetu nogomet velik biznis, čeprav ni lokalnih uspešnežev.
V Sloveniji smo se po osamosvojitvi spopadli z dediščino slabe podobe nogometa kot balkanskega športa, s katerim se ukvarjajo samo čefurji, trenerski in menedžerski šarlatani ter lovci na lahke in hitre zaslužke. No, takšno dojemanje smo v dobrih dveh desetletjih v glavnem premagali, ob hrvaški evforiji smo se celo ponovno tesno povezali z južnimi sosedi. Zato, ker nogomet predstavlja tudi tovarištvo, povezanost, solidarnost, ljubezen in morda celo del demokracije, čeprav pri vodenju ekipe ta ravno ne pride v poštev.
