NA KOŽO

Kolumna Mateja Lahovnika: Pomehkužena družba

Mladi bi do tridesetega leta študirali z državnimi štipendijami in študentskimi boni ter živeli v hotelu mama.
Fotografija: Marsikomu se v naši družbi zdi, da mu marsikaj manjka, nihče pa ne pomisli, da nam mogoče manjka zdrave pameti in pridnosti, kot so jo imeli nekoč. FOTO: Shutterstock 
Odpri galerijo
Marsikomu se v naši družbi zdi, da mu marsikaj manjka, nihče pa ne pomisli, da nam mogoče manjka zdrave pameti in pridnosti, kot so jo imeli nekoč. FOTO: Shutterstock 

Sredi zime pade v mestih do trideset centimetrov snega in vse obstane ter vsi se pritožujejo, kdo je kriv. Za tiste na avtocestah Dars, za tiste po mestih komunalna podjetja in za vse preostale že kdo drug. Nihče se več ne sprašuje, kaj bi lahko sam naredil, ampak se vsi sprašujejo, kaj bi drugi morali narediti za nas. Da bi vzel lopato in pred blokom ali hišo pomagal skidati pločnik, nihče niti ne pomisli.

Nekoč je zapadlo meter snega, temperature pa so bile pogosto okrog 20 stopinj Celzija pod ničlo. Večinoma smo vozili avtomobile znamke Zastava, najpogosteje razne stoenke ali yugo korale, ki seveda niso imeli sodobnih pripomočkov pri vožnji, kot sta ABS in ESP, ampak nihče ni ustvarjal panike kot danes. Bolj ali manj je vse nekako delovalo. V današnjih časih pa šok in cirkus, ko sredi zime zapade malo več snega, kljub sodobno opremljenim avtomobilom in bolj milim zimam ter bistveno manjšim količinam snega kot nekoč.

Nove generacije so očitno precej bolj pomehkužene kot starejše, kar se kaže tudi drugje. Podjetja ne morejo več dobiti delavcev v napornih poklicih, na primer v gostinstvu in turizmu. Precej gostincev je zaprlo gostilne, saj ne najdejo delavcev, ki bi bili pripravljeni trdo delati. Prav tako manjka vodovodarjev, keramičarjev in električarjev, ker so to pač poklici, ki so težavni. Počasi bomo morali uvažati delavce iz Azije, ker jih je z Balkana vse manj. Nekoč je bilo samoumevno, da so se mladi, ki niso imeli želje študirati, zaposlili in poskrbeli zase, danes pa se sprašujejo, kaj bo država storila zanje.

Mladi bi do tridesetega leta študirali z državnimi štipendijami in študentskimi boni ter živeli v hotelu mama. V šolah imamo že osem odstotkov učencev, dijakov in študentov s posebnimi potrebami. Niso redki primeri, da starši z odvetniki grozijo učiteljem, če njihovi sončki prejmejo slabo oceno. Potem pa se še čudimo, zakaj je toliko odličnih učencev in imamo tako slabo selekcijo, da gredo skoraj že vsi na fakultete. Marsikomu se v naši družbi zdi, da mu marsikaj manjka, nihče pa ne pomisli, da nam mogoče manjka zdrave pameti in pridnosti, kot so jo imeli nekoč.

Predstavitvene informacije

Predstavitvene informacije