Novice
NA EKS
Objavljeno 14. marec 2020 09.18 | Posodobljeno 14. marec 2020 09.18

Kolumna Mateja Fišerja: Shim-Sutcliffe

Najprej naj bo mesto namenjeno prebivalcem, ki ga živijo, šele potem naj bo namenjeno turistom.

Arhitekta Brigitte Shim in Howard Sutcliffe FOTOGRAFIJI: M. F.
Pred tedni sta na fakulteti za arhitekturo v Ljubljani predavala znamenita arhitekta Brigitte Shim in Howard Sutcliffe, ustanovitelja biroja Shim-Sutcliffe iz Kanade. Gre za enega najbolj potentnih delujočih studiev v Severni Ameriki. Njun obisk Slovenije je bil v prvi vrsti povezan z navdušenjem nad deli Jožeta Plečnika.

Najprej naj bo mesto namenjeno prebivalcem, ki ga živijo, šele potem naj bo namenjeno turistom.

Dejstvo, da mesto pritegne tako eminentna imena v svetu arhitekture, je vsekakor priznanje za vse, ki so pri tem gostovanju sodelovali, še bolj pa neka kompetenca, ki jo dobiva mesto Ljubljana med najboljšimi ljudmi, ki hodijo po tej zemlji. Mogoče je to povedano nekoliko grobo, vendar je pač res. Ko dobiš v mesto tako kakovostne ljudi in imaš na drugi strani med domačimi strokovnjaki in arhitekti kompetentne, enakovredne sogovornike, je to vsekakor neka druga dimenzija tudi promocije.

Ko gledamo ta današnji turizem, nad katerim se velikokrat zgražamo, ali obisk političnih delegacij, ki s svojimi brezizraznimi facami hvalijo lepote mesta in države, se vprašamo, ali nam je tega res treba. S turizmom se pač ukvarja vsak, ki se mu ne da kaj pretirano resnega početi. Za turizem so vsi strokovnjaki. Zelo malo pa jih je, ki se na to resnično spoznajo. Zaradi tega različni oportunistični birokrati lahko odločajo tako o turizmu kot kulturi, nogometu in podobnih panogah, ki nimajo neke oprijemljive substance, ki bi nas usekala v nos, kot ko stopimo na grablje. Ne moreš jim očitati, da ne delajo pravih stvari, vendar jih v devetdesetih odstotkih ne delajo na pravi način, ker pač ne znajo.

image
Arhitekta Brigitte Shim in Howard Sutcliffe FOTOGRAFIJI: M. F.
Ljubljana je v tem primeru en ekstrem, ki sicer ima neko substanco. Groza se pojavlja, ko gremo ven iz Ljubljane in poslušamo ideje lokalnih mislecev. Tako na primer nastajajo različni stolpi, pivske fontane in druge neumnosti, ki postajajo del turistične ponudbe posameznih krajev. Kolikor slišim, sta v načrtu vsaj dve vinski fontani, po vzoru pivske fontane, ki je že nastala. Neumnost prve vrste, kriminal. Kot bi bili rojeni na strehi v Parizu in ne v Sloveniji, ki je neke vrste biser v malem formatu. In naenkrat želimo ta biser zabasati z množico avtobusnih turistov, ki se z lokalnim gostilničarjem pogajajo za tri evre. Drugače cena aranžmaja ne zdrži kalkulacije. Takšni majhni kraji na masovni turizem niso pripravljeni niti infrastrukturno niti niso to gostje, ki bi konkretni denar pustili v kraju.

image
Njun obisk Slovenije je bil povezan z navdušenjem nad deli Jožeta Plečnika.
Pridejo, se poščijo in gredo. Če vas bosta na primer na Dunaju dve uri parkinga in pogrinjek v restavraciji stala deset evrov, želite v Moravcih za ta denar dobiti že celo kosilo. Kar pa je najhuje, so vsi ti invazivni tujerodni turistični elementi, kot lahko imenujemo fontane in stolpe, po nekaterih kriterijih uspešni. Njihovi izumitelji se prav radi pohvalijo z izjemnim obiskom in številom obiskovalcev, ki jih imajo. Prav ne predstavljam si, zakaj si slovenska turistična organizacija prizadeva za dvig kakovosti turističnega produkta in storitev, če na drugi strani lokalni šerifi prav to idejo tlačijo v blato.

Na eni strani želimo dvigniti kakovost in prepoznavnost slovenskih vin, na drugi pa želimo prav to vino razvrednotiti z vinsko fontano, ob kateri se bodo turisti napajali kot krave na paši. Ukvarjanje z mestom je pač polnomastna disciplina. Kot piše Richard Sennet v eni svojih zadnjih knjig Building and Dwelling, je pač razlika med stavbami samimi in bivanjem, stavbami, ki so v svojem osnovnem namenu namenjene nekemu domovanju in življenju. Mesto za ljudi kot neki fizični prostor in mesto za bogove kot neki duhovni prostor, neka mentalna entiteta, v kateri ljudje živijo svoje duhovno življenje. Prav to je tisto, kar prepoznavamo tudi pri Plečniku, ki je znal narediti ritem mesta, v katerem lahko ljudje bivajo ne zgolj fizično, ampak tudi mentalno. Ne gre zgolj za fizične strukture in materiale, ampak predvsem za razumevanje prostora, okolja, v katerem je posamezna stavba postavljena s svojo duhovno funkcijo.

In prav to je zanimivo tudi v delih biroja Shim-Sutcliffe. Poenostavljeno povedano bi lahko rekli, da gre na eni strani za arhitekturo od znotraj navzven. Od uporabnika, tistega, ki živi v stavbi in je tako del okolja, gleda iz hiše navzven in ne zgolj od zunaj od daleč na lepo hišo. Mogoče pa je to edini pravi pogled na arhitekturo in mesto. Najprej gre za ljudi, ki živijo svoje mentalno življenje, in iz tega gremo na širši format. Tudi pri mestu velja uporabiti ta pogled. Najprej naj bo mesto namenjeno prebivalcem, ki ga živijo, šele potem naj bo namenjeno turistom. V zadnjih letih smo prav ta prvi element izgubili in je vse skupaj postalo zgolj kulisa za turiste. Lokalni prebivalci ne morejo več živeti v lastnem mestu. In zdaj je med špice tega bicikla nekdo porinil debelo palico. Virus.

Naenkrat se je vse zaustavilo. Mogoče pa je zdaj pravi čas, da ponovno premislimo o svojem početju. Bomo gradili za »turistično golazen«, ki prihaja po selfieje, ali pa bomo gradili mesta in vasi tako, da bodo najprej v njih lepo živeli domačini, in bodo tudi v prihodnje primer, ki si ga bodo želeli ogledati takšni, kot so Shimova in Sutcliffe. Njihov dobri glas velja več kot glas stot avtobusnih instant turistov, ki na koncu svojega potovanja ne razlikujejo več med Ljubljano in Bratislavo.




Deli s prijatelji