Kolumna Mateja Fišerja: O nutrijah
Pred leti se mi je ob mimohodu enega lokalnih zoo šopov zazdelo prav fino, da domače presenetim z darilom. Kupil sem želvico, tisto majhno, simpatično. Ne zaradi nekega posebnega simpatiziranja z želvami, ampak ker je bil mali ljubitelj animirane nadaljevanke Ninja želve. Zdelo se mi je prav fino, da bi enega od svetovno znanih likov, po katerih so bile ninje poimenovane, imeli tudi doma. Čas je pač takšen, da moraš malim razlagati preteklost od spredaj, in ne, kot so nas učili, od takrat, ko se je nekaj zgodilo, do danes.
Nutrije pri nas niti niso tako nova sorta, saj so jih na Goričkem že pred 40 leti gojili, ker naj bi šlo za donosno vejo živinoreje, podobno kot so bili popularni kalifornijski črvi.
Ko pokažeš avdiokaseto, razložiš pač, da je to tisto, kar je bilo pred appom, ključkom in CD-jem, in ne da je to prišlo za LP-jko. Sicer tudi tukaj lahko zgrešiš, saj so LP-jke danes tisto, kar je prišlo za appom, in marsikateri od mladih misli, da je to zadnji krik tehnologije, in ne prvi. Retrogeneza ali, kot bi rekli, obrnjeno razlaganje preteklosti je tisti element, ki bega marsikaterega v linearnem svetu izučenega eksegeta, ki se trudi, da bi ga današnje matrično povezane generacije vsaj nekoliko razumele. In tako je otrok odrasel, želvica pa je zrasla v beštijo, tako da smo vmes trikrat kupovali večji akvarij v želji, da ji zagotovimo kolikor toliko ugodno življenje. In nato je napočil trenutek, ko se je mati odločila, da morata oba od hiše. Tako mali, ki je ta korak naredil skoraj sam, čeprav je še vedno doma, kot beštija, ki pa je prerasla vse okvire, in večjega, kot je meter in pol velik akvarij, si nismo več mogli privoščiti. Želeli smo, da beštija dobi nov dom, in ne v kitajski restavraciji, ampak nekje, kjer bo lahko zaplavala kakšen meter več kot pri nas. Večina ljudi to reši z večernim sprehodom do mestnega parka, kjer je jezero, in mu beštija enostavno uide. Mi pa smo iskali najboljšo rešitev in ugotovili, da obstaja institucija, ki se s tovrstnimi izzivi ukvarja. Na prvo so nam rekli, da je to, kar imamo mi doma, tujerodna invazivna vrsta, ki jih danes več ne smejo prodajati, ker jemljejo življenjski prostor našim domačim želvam. Ok, oni sprejemajo tovrstne migrante, vendar bo nekaj stalo, da se opravi veterinarski pregled, in malenkost dodajo še za poslovilno pismo.
Skratka, našo želvo so sprejeli, ker imajo ribnike, kamor tovrstne paciente naseljujejo in jim v nadzorovanem okolju zagotavljajo lepo življenje. In je šla. Od hiše v novo okolje. Čeprav tujerodna invazivna. Ta izraz uporabljamo v veliko primerih, ko želimo nekoga stigmatizirati, naj bo to Sirec, želva ali nutrija. In tako so objavljeni članki, da vrhunski ruski kuharji z zaprtjem meja odkrivajo lokalno dobavljive surovine, in so se vsled tega na menijih znašle tudi nutrije. Enako imamo članek iz časov, ko Rusi še niso bili tujerodna invazivna sorta, o burgerjih iz nutrije. Nutrija je v teh dneh postala tema tudi v domačih krajih in mnogi novinarski prispevki načrtovani poboj nutrij opravičujejo z dejstvom, da gre za tujerodno invazivno sorto. Tovrstno označevanje je lahko sporno, ker se lahko kar hitro zgodi, da so danes na vrsti nutrije, jutri pa ste to vi. Nutrije pri nas niti niso tako nova sorta, saj so jih na Goričkem že pred štiridesetimi leti gojili, ker naj bi šlo za donosno vejo živinoreje, podobno kot so bili popularni kalifornijski črvi. Takrat nihče ni pisal o tujerodnih vrstah. S temi stvarmi je pač treba živeti, zagotoviti okolje, kjer lahko stvari sobivajo, druga pot pa je, da postane nutrijev burger naslednja kremšnita ali trojanski krof. Čez noč bo postal domač in jih bo hitro premalo.
