Novice
NA EKS
Objavljeno 07. april 2020 19.42 | Posodobljeno 07. april 2020 19.42

Kolumna Mateja Fišerja: Lepo je biti pelargonija

Ljudje smo res magarci, in to v tistem najbolj žlahtnem pomenu besede. Pri vsem skupaj pa je najboljše to, da v tem magaracizmu nenehno napredujemo.

Simbol nekega okusa FOTO: M. F.
Postavljena na okensko polico ali visi v koritu na balkonski ograji. To je življenje pelargonije. V naših krajih jih imenujemo muškatlni. Tiste hiše, ki so po duhu bližje Avstriji, jih imajo več. Dolgi balkon v prvem nadstropju tipične poznosocialistične hiše na podeželju, na katerega verjetno nihče v treh generacijah ni stopil z drugim namenom, kot da bi zalil osem metrov korit s pelargonijami, je simbol nekega okusa. Kič je tudi okus, čeprav ne tisti, ki bi bil moj, vendar naj bo.

Skratka, da je to lepo, so videli, če ne drugje, v Avstriji, kjer so še vaški mostovi okrašeni z njimi. Prav čudno je, da njihova nacionalna letalska družba na oknih letal nima muškatlnov. Tako zelo jih imajo radi. Smisel življenja neke pelargonije je, da nekomu drugemu polepša življenje in ga naredi bolj imenitnega v očeh drugih, kot je dejansko. Južneje od nas opravlja to funkcijo sponzoruša, pri nas, ki se raje zgledujemo po severnjakih, pa smo z muškatlni kar zadovoljni.

Kako malo človek potrebuje, da je srečen. Tudi če mu to srečo kdo nenehno krade in mu jo po žličkah potem vrača, je občutek napredovanja v sreči tisto gonilo, ki daje družbi stabilnost. Kot ko ti oblast najprej izklopi elektriko in ti jo potem vrne, pa si izjemno srečen in ceniš oblast, da ti je zrihtala elektriko, ki je prej nisi imel. Ljudje smo res magarci, in to v tistem najbolj žlahtnem pomenu besede. Pri vsem skupaj je najboljše to, da v tem magaracizmu nenehno napredujemo. Veščino nenehno pilimo in smo jo že skoraj izpopolnili.

Ne glede na to, da nam pred vsakimi volitvami govorijo, kaj vse bodo zrihtali, gre pač za kontinuirano jemanje, odvzemanje in omejevanje. Ko so nas učili, da je bil fevdalni sistem krut do kmeta, ker je moral graščaku dajati desetino svojega pridelka, smo se pač strinjali, da je to res krivica in gre za izkoriščanje. Ko danes plačujemo davek na dodano vrednost 22 odstotkov, pa nihče ne govori o grdih fevdalcih, ki jemljejo dvojno, kot so nekoč. In potem so kmetu, ki je živel v dovolj veliki hiši, obdani z zemljo in naravo, v kateri je prideloval svojo hrano, rekli, da pa to ni to, ampak je treba iti v mesto.

Govorimo pač o merski enoti eno življenje Borisa Pahorja. Ker v mestu rastejo tovarne in bo živel bolje in ker v tovarni potrebujejo delavce in bodo zgradili stanovanja, v katerih bo živel. Pa se je kmet preselil v mesto in dobil službo in stanovanje in je imel tudi mikser in pralni stroj. Pa so mu potem rekli, da imajo hrano že narejeno v tovarni in mu ni treba več kuhati, ker to, kar je pripravljeno v tovarni, samo pogreje. V dveh minutah.

image
Simbol nekega okusa FOTO: M. F.

Potem so naredili dovolj poceni televizor in avtomobil, s katerim bo lahko šel s frendi na morje na pivo, in so mu dali kredit, da si je vse to lahko kupil. In mu pri kreditu vzeli še kakšen procent, da bo bolj silovito delal v tovarni, in glavni cilj je postal, da bo delal tako dobro, da bo lahko odplačal kredit. Potem so mu rekli, da se spodobi iti dvakrat na leto na dopust, in je varčeval za dopust. In je denar dajal banki, pa mu je banka dala za njegov denar manj obresti, kot je on dal banki za denar, ki si ga je od nje sposodil. Pa so mu rekli, da se je treba imeti rad, in je bil bejbibum in so mu potem rekli, da mejk lav not var, da je vse dovoljeno, pa so si vsi v neki kombinaciji postali rodbina.

Potem so mu rekli, naj vzame še en kredit in si kupi vikend in zasadi vinograd, da bo lahko vsak konec tedna počival in s prijatelji pil svoje vino. Pa so mu potem rekli, da je aids in da naj preneha seksati. Zatem, da pijan ne bo vozil in da z avtom ne more iti niti s prijatli na pivo niti na vikend na špricar. Pa je začel hoditi s frendi na kavo in kratkega. Potem pa so mu rekli, da se niti z biciklom ne bo kar tako vozil in mora imeti na njem čelado. In potem so se odločili, da kratkega do desetih ni. Pa so ugotovili, da kava ni zdrava in ji bodo odvzeli kofein, sploh pa se pri kavi ne sme prižgati cigarete.

Sledi seveda ugotovitev, da poje preveč cukra, maščob in industrijsko predelane hrane na splošno. In ga bodo dodatno oglobili v trgovini, ko bo kupil tisto naravno hrano, ki jo je nekoč sam prideloval, ali pa pri zavarovalnici, ker njegov življenjski slog ni tisti, na katerem bi lahko zavarovalnica dovolj zaslužila. Pa ko človek misli, da so mu vzeli že vse, kar je imel od socialnega življenja, mu zaprejo oštarije in fuzbal stadione in mu na koncu zapovejo, naj se nikogar niti ne dotika več.

Skratka, naj bo kot pelargonija, ki visi na balkonski ograji ali na okenski polici in gleda skozi navadno ali virtualno okno. In to vse v enem življenju Borisa Pahorja. Po mojem nismo daleč od časa, ko bo začelo folku ketno dol metat'. To se ne bo dobro končalo. Ne to z virusom, ampak z ljudmi.




Deli s prijatelji