NA EKS
Kolumna Marije M. Kotnik: Eni na letalo, drugi v pokoj
Kadrovski krater v zdravstvu ne briga nikogar, vik in krik pa nastane, če bi tak krater nastal na kakem drugem področju.
Odpri galerijo
Žal si tudi iz tujine k nam želi vedno manj zdravnikov. FOTO: LEON VIDIC
Skromno lahko priznam, da se nekaj malega spoznam na zdravstveno politiko in zdravstvo. To področje spremljam že vrsto let. Pogovarjam se z zdravniki z ene in z druge strani. Prepričana sem tudi, da sem objektivna opazovalka.
Kakor koli. Kar sesedla sem se, ko sem prebrala predlog vladne določbe, ki daje možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu brez navedbe utemeljenega vzroka, če izpolnjuje pogoje za pravico do starostne pokojnine. Na ministrstvu za delo so zagotovili, da z ukrepom omogočanja upokojevanja, ki ga vključuje PKP7, ne bodo sprožili prisilnega upokojevanja. »Zaposleni, ki izpolnjujejo pogoje, a so na svojem delovnem mestu nepogrešljivi za delodajalca, kar zagotovo velja za poklice v zdravstvu, bodo s soglasjem delodajalca lahko še naprej ostali v delovnem razmerju,« pojasnjujejo na ministrstvu.
Ne glede na vse pa se je vseeno treba poigrati s številkami. Ukrep prenehanja delovnega razmerja, ko delavec izpolni 40 let delovne dobe in 60 let starosti ali pa 15 let delovne dobe in 65 let starosti, bi po navedbah Zdravniške zbornice Slovenije za zdravstvo v številkah pomenil, da bi že s koncem lanskega leta pogoje za upokojitev izpolnilo 497 zdravnikov in 117 zobozdravnikov, do konca leta 2022 pa še dodatno 290 zdravnikov in 47 zobozdravnikov.
Kot vem, Zdravniška zbornica nima pooblastil, da bi zbirala podatke o tem, koliko zdravnikov letno odide v tujino. Imajo pa podatke le za tiste zdravnike, ki so zahtevali izbris iz zbornice zaradi odhoda na tuje. Kot kažejo podatki zbornice, se število izdanih potrdil članom Zdravniške zbornice Slovenije o dobrem imenu povečuje od leta 2012.
Pred nedavnim mi je eden od zdravnikov zaupal, da bodo zdravniki in medicinsko osebje vse dotlej, dokler se ne bo začelo premikati na bolje, predvsem pa odpravljati pasti, zaradi katerih je zdravstvo tam, kjer pač je, to pa je zelo blizu kolapsa, zapuščali Slovenijo in odhajali v države, kjer jim omogočajo boljše delovne razmere. Teh je celo v bližini Slovenije veliko. A žal si tudi iz tujine k nam, celo z domnevno manj razvitega Balkana, kjer so razmere v zdravstvu za precej stopenj slabše, želi vedno manj zdravnikov.
Tudi tega ne gre zanemariti.
Pred nedavnim sem zapisala, da sodim med tiste, ki zaupam slovenskim epidemiologom, infektologom in drugim strokovnjakom zdravnikom, s področja mikrobiologije in imunologije in drugih področij. Se pa vse glasneje sprašujem, komu bom zaupala v prihodnje, ko bo v zdravstvu zazijala kadrovska luknja, velika kot krater.
Nobena skrivnost ni, da se zdravstvo že dolgo dolgo ukvarja s predolgimi čakalnimi dobami, ki slabšajo zdravje in kvarijo že itak nič kaj rožnato zdravstveno sliko države. Že pred časom – še pred začetkom koronavirusne epidemije – so bile čakalne dobe nad dopustnimi, sprejeti ukrepi za zajezitev širjenja virusa pa so vse le še poslabšali. Kljub različnim naporom.
Kot vem, v svetu že nekaj časa uporabljajo t. i. telemedicino oz. medicino na daljavo. Trenutni čas koronavirusa pa je kot nalašč za medicino na daljavo. To delno nakazuje tudi delovanje Telemedicinskega centra v UKC Ljubljana, ki je bil ustanovljen v času epidemije covida-19 in v sodelovanju s kliničnimi oddelki zagotavlja telemedicinsko obravnavo okuženih pacientov. A je vse skupaj le še v povojih. Tudi zaradi kadrovske podhranjenosti.
Pri razvoju in uporabi telemedicine so v svetovnem merilu praviloma v ospredju države, ki so bolj redko poseljene, kjer so razdalje zelo velike in so hkrati finančno dobro stoječe. Takšna je na primer Avstralija. Kot mi pove prijateljica, ki v Avstraliji živi že vrsto let, je »tam doli« telemedicina nekaj vsakdanjega. No, pri nas je bolj nekaj – nevsakdanjega.
Mi pa nikakor ne gre v račun, kako je mogoče, da »ustrezne institucije in sponzorji« naprošajo športnike, naj »zdržijo čim dlje na sceni«, pomisliti pa si upajo, da bi zdravnike javno in na glas nagnali v pokoj. Se mi zdi, da kadrovski krater v zdravstvu ne briga nikogar, vik in krik pa nastane, če bi tak krater nastal na kakem drugem področju. Pa ga raje ne bom omenjala. Ker ga ne smem! Vseeno pa – srečno 2021!
Kadrovski krater v zdravstvu ne briga nikogar, vik in krik pa nastane, če bi tak krater nastal na kakem drugem področju.
Kakor koli. Kar sesedla sem se, ko sem prebrala predlog vladne določbe, ki daje možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu brez navedbe utemeljenega vzroka, če izpolnjuje pogoje za pravico do starostne pokojnine. Na ministrstvu za delo so zagotovili, da z ukrepom omogočanja upokojevanja, ki ga vključuje PKP7, ne bodo sprožili prisilnega upokojevanja. »Zaposleni, ki izpolnjujejo pogoje, a so na svojem delovnem mestu nepogrešljivi za delodajalca, kar zagotovo velja za poklice v zdravstvu, bodo s soglasjem delodajalca lahko še naprej ostali v delovnem razmerju,« pojasnjujejo na ministrstvu.
Ne glede na vse pa se je vseeno treba poigrati s številkami. Ukrep prenehanja delovnega razmerja, ko delavec izpolni 40 let delovne dobe in 60 let starosti ali pa 15 let delovne dobe in 65 let starosti, bi po navedbah Zdravniške zbornice Slovenije za zdravstvo v številkah pomenil, da bi že s koncem lanskega leta pogoje za upokojitev izpolnilo 497 zdravnikov in 117 zobozdravnikov, do konca leta 2022 pa še dodatno 290 zdravnikov in 47 zobozdravnikov.
Žal si tudi iz tujine k nam želi vedno manj zdravnikov. FOTO: LEON VIDIC
Pred nedavnim mi je eden od zdravnikov zaupal, da bodo zdravniki in medicinsko osebje vse dotlej, dokler se ne bo začelo premikati na bolje, predvsem pa odpravljati pasti, zaradi katerih je zdravstvo tam, kjer pač je, to pa je zelo blizu kolapsa, zapuščali Slovenijo in odhajali v države, kjer jim omogočajo boljše delovne razmere. Teh je celo v bližini Slovenije veliko. A žal si tudi iz tujine k nam, celo z domnevno manj razvitega Balkana, kjer so razmere v zdravstvu za precej stopenj slabše, želi vedno manj zdravnikov.
Tudi tega ne gre zanemariti.
Pred nedavnim sem zapisala, da sodim med tiste, ki zaupam slovenskim epidemiologom, infektologom in drugim strokovnjakom zdravnikom, s področja mikrobiologije in imunologije in drugih področij. Se pa vse glasneje sprašujem, komu bom zaupala v prihodnje, ko bo v zdravstvu zazijala kadrovska luknja, velika kot krater.
Nobena skrivnost ni, da se zdravstvo že dolgo dolgo ukvarja s predolgimi čakalnimi dobami, ki slabšajo zdravje in kvarijo že itak nič kaj rožnato zdravstveno sliko države. Že pred časom – še pred začetkom koronavirusne epidemije – so bile čakalne dobe nad dopustnimi, sprejeti ukrepi za zajezitev širjenja virusa pa so vse le še poslabšali. Kljub različnim naporom.
Na ministrstvu za delo so zagotovili, da ne bodo sprožili prisilnega upokojevanja. FOTO: MAVRIC PIVK
Pri razvoju in uporabi telemedicine so v svetovnem merilu praviloma v ospredju države, ki so bolj redko poseljene, kjer so razdalje zelo velike in so hkrati finančno dobro stoječe. Takšna je na primer Avstralija. Kot mi pove prijateljica, ki v Avstraliji živi že vrsto let, je »tam doli« telemedicina nekaj vsakdanjega. No, pri nas je bolj nekaj – nevsakdanjega.
Mi pa nikakor ne gre v račun, kako je mogoče, da »ustrezne institucije in sponzorji« naprošajo športnike, naj »zdržijo čim dlje na sceni«, pomisliti pa si upajo, da bi zdravnike javno in na glas nagnali v pokoj. Se mi zdi, da kadrovski krater v zdravstvu ne briga nikogar, vik in krik pa nastane, če bi tak krater nastal na kakem drugem področju. Pa ga raje ne bom omenjala. Ker ga ne smem! Vseeno pa – srečno 2021!
