Kolumna Lare Paukovič: Protest ... in nič
Leta 2020 se nisem udeleževala kolesarskih protestov. Obiskala sem jih morda dvakrat, trikrat, a bolj iz službene dolžnosti, kot bi res verjela v njihov naboj. Takrat sem se s takšnim mišljenjem počutila precej osamljeno, saj je bilo videti, da večina v mojem širšem krogu verjame, da bodo prinesli spremembe.
Šele pozneje mi je marsikdo, ki je hodil redno, dejal, da so protesti takega tipa farsa, ker se vedno najdejo akterji, ki jih zlorabijo za lastne interese ali pa se jih udeležujejo za imidž, medtem ko so številne njihove prakse skoraj tako sporne kot prakse politične opcije, ki jo želijo zrušiti. Meni se je sicer zdelo, da so kolesarski protesti ljudi v zelo temnih in negotovih časih povezali v neko (v osnovi) dobromislečo skupnost, a zares spremenili niso ničesar. Morali smo počakati na volitve.
Netflix je nedavno lansiral serijo Painkiller (Protibolečinsko zdravilo) o tem, kako so farmacevtska podjetja – v veliki meri eno, Purdue Pharma – zlorabila stisko ljudi za lansiranje tablete proti bolečinam OxyContin, ki je eden glavnih razlogov za to, da se je v ZDA začela opioidna kriza. Podjetje je vedelo, da je tableta približno tako zasvojljiva kot heroin, a so to zanikali in se celo domislili ogabne marketinške kampanje za promocijo zdravila ter nagrajevanja zdravnikov, ki so pacientom predpisovali večje odmerke. Počasi je začelo prihajati na dan, kaj se dogaja, oglasili so se številni, ki so zaradi odvisnosti od tablet OxyContina izgubili bližnje, šli so na ceste, zahtevali pravico, ampak – ali je družina Sackler, ki je stala za podjetjem Purdue Pharma, kdaj odgovarjala za svoja dejanja? Ne. Premeteno so priznali krivdo za napačno oglaševanje zdravila in privolili v plačilo odškodnine več kot 600 milijonov, toda glede na to, da so z zdravilom zaslužili več milijard, jih to najbrž ni preveč bolelo.
Protesti, usmerjeni v družino Sackler, še vedno trajajo, vodi jih ameriška aktivistka in fotografinja Nan Goldin, a je zdaj njihov fokus na zavračanju denarja Sacklerjevih. Zaenkrat so se donacijam in poimenovanju različnih muzejsko-galerijskih prostorov po Sacklerjevih odpovedale galerije Tate, Metropolitanski muzej, Louvre ter galerija Serpentine (pred tem galerija Serpentine Sackler). Pa vendar je to za družine umrlih pljunek v morje.
O tem pišem zato, ker so na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini včeraj potekali protesti proti nasilju nad ženskami. Sprožil jih je krut femicid v Gradačcu: moški je zabodel in ustrelil partnerico in mater svojega otroka (ter še nekaj ljudi) ter se nazadnje ubil, pa tudi na splošno neučinkovita zaščita žensk pred nasiljem v obeh državah. Tudi Slovenija bi se jim glede na preštevilne femicide lahko pridružila. Nekaj manjših protestov se je tudi pri nas že zgodilo, a korenite spremembe sistema – ali mentalitete ljudi – ni na obzorju. Pred kratkim mi je znanec dejal, da »si ženska ne more privoščiti kar vsega in se potem čuditi, če dobi batine«. Ni več znanec. Ampak tukaj smo, eno leto po aferi Fotopub, ki je odprla širšo debato o nasilju nad ženskami, a so iz nje izplavali samo mučni trači o slovenski kulturni sceni, ni pa dobila nobenega pravega zaključka. Zdaj imamo sicer že novo: spolnih zlorab mladoletnic je obtožen znan trener in ravnatelj, ki je leta delal z deklicami. Kako dolgo se je to dogajalo? Kdo vse je vedel? Zakaj ni nihče prej prijavil? Mogoče bi lahko šli na ulice ... ali pa tudi ne.
