Kolumna Lare Paukovič: Faktor X
Minil je še en izbor za pesem Evrovizije, ki je vsako leto hvaležen material za debate in članke – bodisi zaradi ekscesnih tekmovalcev bodisi zaradi »kuhinje« oziroma politično/strateško izbranega zmagovalca (kar naj bi se zgodilo tudi letos, ko je Švedinja Loreen po točkah žirije premagala ljubljenca občinstva, Finca Käärijo, domnevno zato, da bi Švedi lahko pesem Evrovizije organizirali točno ob petdesetletnici Abbine zmage). Včasih, čeprav redkeje, pa tudi zaradi dobre glasbe oziroma performansa. Ko smo recimo že mislili, da nas nič več ne more presenetiti, je leta 2021 prišel Måneskin, relativno neznan italijanski rock bend. A njihov nastop na evrovizijskem odru je bil nekaj zunajserijskega. Naj vam bo zvrst glasbe, v katero spada komad Zitti e buoni, blizu ali ne, ne morete mimo vrhunskega spektakla, ki so ga uprizorili.
Avtentičnost bo vedno pripoznana in nagrajena ne glede na to, kako se spreminjajo glasbeni trendi in časi.
Nobene poceni koreografije, nobenih ognjemetov, svetlobnih efektov – celoten nastop sta nosili neverjetna karizma in odrska prezenca takrat komaj 22-letnega pevca Damiana Davida, zaradi katere – pa tudi zaradi dinamike med preostalimi člani benda – smo pred malimi ekrani obsedeli odprtih ust. »Lepo od Måneskin, da so dovolili evrovizijskemu občinstvu, da pride na njihov koncert,« so se takrat šalili nekateri gledalci, tako samozadostni so bili na odru. Måneskin nato niso samo zmagali na Evroviziji, dejansko so osvojili Evropo, postali svetovne zvezde, na njihovih koncertih se danes zabava Angelina Jolie in še kdo. Dvomim, da je za to zaslužna le njihova glasba, četudi je Damiano izjemen vokalist – uspeh bi bolj pripisala temu, da imajo pač faktor x, ki pričara performans, ob katerem enostavno ne moreš gledati stran. To je energija, ki se je ne da kupiti ali priučiti. Pred leti sem se s slovenskim glasbenikom, ki redno polni dvorane, pogovarjala o tem, zakaj nimamo več glasbenih »zvezd« v pravem pomenu te besede, mlade glasbenice, glasbenika ali skupine, ki bi jo poslušala vsa Slovenija, obenem pa bi bili sposobni brez težav napolniti večjo dvorano ali stadion, tako kot nekdaj Siddharta ali Jan Plestenjak in Magnifico. Saj vendar premoremo mlade kakovostne vokaliste, ki so obenem profesionalci, kar se tiče nastopanja.
Pa mi je odvrnil, da je to morda res, a da ni pomembno le to dvoje, temveč tudi energija ter sposobnost, da za uro, dve, tri zadržiš pozornost občinstva; dosežeš, da ne morejo umakniti oči s tebe, ne pa da začnejo sredi koncerta skrolati po telefonih – to pa je v današnjem času že čisto svoja umetnost. A v času, ki je minil od najinega pogovora, so se precej naredili Joker Out, ki so tudi z evrovizijskim nastopom dokazali, da razumejo, kako pomembno je razumeti oder. In za jesen napovedujejo velik koncert v Stožicah. Sicer pa se je letos nekaj podobnega kot z Måneskinom, četudi bo njegova zvezda najbrž manjša, zgodilo z že omenjenim Fincem Käärijo. Njegova skladba Cha cha cha mi ob prvem poslušanju sploh ni šla v uho; ampak njegova energija, osebnost, performans – to je to. Vsa dvorana v Liverpoolu se je drla »cha cha cha«, preden so razglasili zmagovalko Loreen, ki ima nastopanje na velikih odrih sicer v malem prstu (ne nazadnje je že enkrat zmagala na Evroviziji), a ob energičnem Fincu je nekam medla. Tako Måneskin kot Kääriji obožujejo to, kar počnejo – in publika jim jé iz roke. Avtentičnost bo vedno pripoznana in nagrajena ne glede na to, kako se spreminjajo glasbeni trendi in časi.
