NA EKS

Kolumna Izaka Koširja: Smo ljudje res tako kruti?

Gre za resnično zgodbo o mamici, ki razkriva, kako se je kot ženska z zavidljivo voljo borila s predsodki družbe, zgolj zato, ker je imela hčer z downovim sindromom.
Fotografija: Meri, Milkina mam'ca, ki se je s pismom dotaknila spletne Slovenije. FOTO: DRUŠTVO HUMANITARČEK
Odpri galerijo
Meri, Milkina mam'ca, ki se je s pismom dotaknila spletne Slovenije. FOTO: DRUŠTVO HUMANITARČEK

Na spletnih družabnih omrežjih so po navadi viralne (beri: največkrat deljene, najbolj brane) tiste zgodbe, ki so najbolj šokantne. Nemalokrat gre v teh primerih sicer za fake news (lažne novice), sodobno satiro v obliki tako imenovanih memov ali res najskrajnejšo obliko tabloidnih tračev. To je pač hrana za množice, opij za ljudstvo, da se lahko zgraža, naslaja in pljuva. Včasih pa se skozi ves ta balast, skozi nepregledno množico smeti, prikrade tudi kakšna vsebina, ki v instant uporabnikih vzbudi sočutje in tisto pristno in upravičeno jezo zaradi krivice, nepravičnosti. Takšna je zgodba o Meri in Milki, ki je te dni zakrožila po slovenskem internetu. Gre za resnično zgodbo o mamici, ki razkriva, kako se je kot ženska z zavidljivo voljo borila s predsodki družbe, zgolj zato, ker je imela hčer z downovim sindromom. V resnici je to zgodba o človeški hudobiji, a ne nazadnje tudi o dobroti. In nič čudnega, da se je dotaknila ljudi, da so se v tem hitrem svetu ustavili, prebrali in razmislili ter za trenutek pozabili na svoje male težave prvega sveta. Zgodba o Meri in Milki seveda ni edina, takšnih zgodb je pri nas in po svetu veliko, a ker je bila izpostavljeno in so jo ljudje vzeli za svojo, je morda vsaj za neki določeni trenutek pripomogla k temu, da prihodnjič, ko naletimo na človeka v stiski, ne bomo pogledali stran.

Spletnih komentarjev pod omenjeno zgodbo, ki jo je najprej na facebooku objavilo društvo Humanitarček, je že na tisoče. Za pokušino, kako se je dotaknila ljudi, naj jih izpostavimo le nekaj. »Človeška zloba na pozna meja, a se še vedno najdejo ljudje dobrega srca,« je zapisala bralka, »ogromno je hudobnih ljudi, ki se skrivajo za velikimi nasmehi in lepimi besedami, hkrati pa za druge ne bi mignili niti s prstom,« je dodala druga, tretja je upala, da zavoljo pravice obstaja karma, četrta je priznala, da je ob branju točila solze ... in tako dalje.

A vrnimo se k zgodbi, ki je bila tako močna, da je sprožila takšen odziv spletne javnosti. Gospa Meri je svoj zapis začela: »Pred nekaj tedni sem jih praznovala 82. Lepa starost, bi marsikdo rekel. Rojstnih dni se veselim samo zato, ker vem, da je eden manj do konca. Bili so lepi časi, a zdaj sem utrujena. Niso več.« To je bilo dovolj, da sem tudi sam nadaljeval branje. Meri je pojasnila, da je zrasla v revni družini in da ni hodila v šolo, izučila se je za kuharico in nato leta kuhala za otroke v šoli. Njen mož je bil učitelj zemljepisa in ji je obljubljal potovanja, na katera pa nikoli nista šla, saj jima je načrte prekrižala njegova smrtna nesreča, ko je bila Meri noseča. Kot mati samohranilka je nato vzgajala in preživljala svojo hčer Milko, ki ima downov sindrom. Tu pa se srce parajoča zgodba šele dodobra začne. Čeprav živimo v prepričanju, da je naša družba napredna in vključujoča, vas bo zgodba Meri in Milke opomnila na to, da ni in da jo zavira predvsem človeška zloba.

Meri pripoveduje, kako so bili ljudje na vasi do njiju kruti. Tudi otroci (ki so večinoma odraz staršev) so se iz njiju norčevali, za Milko metali gnila jabolka in kroglice papirja, smeti. »Klicali so jo Milka Debilka. Jaz sem prejokala noči in noči. Še v šoli so potem zbadali mene, lej mamo Milke Debilke,« je v zapisu razkrila Meri in poudarila, da Milka sicer te hudobije ljudi ni nikoli razumela, vedno se je smejala nazaj in bila do svojih napadalcev prijazna. Ko jo enkrat sosedov fant vanjo vrgel jabolko, ga je pobrala in mu ga nesla nazaj. »V šolo ni šla, doma sem jo učila kuhati, prati, likati. Vedela sem, da se ne bo nikoli poročila, da ne bo nikoli sama delala za kruh. Da moram jaz za obe,« je dodala Meri. Ko je bila Milka starejša, sta se preselili v mesto, in tam ni bilo glede nastrojenosti okolice nič bolje. Z Milko sta se preživljali tako, da sta čistili bloke in likali obleke. »Včasih je kdo rekel, naj ne hodim več k njim, ko je videl Milko. Še pri 75 letih sem ribala stopnice v stolpnici, ko me je usekalo v križu. Milka je zribala zadnji štuk. Ko je hišnikova žena to videla, je zanalašč špuknila po tleh, češ da sva nemarni. In sem morala znova,« je povedala Meri, ki jo je bilo od vsega najbolj strah tega, da bi umrla pred Milko in bi bila slednja prepuščena sama sebi v tem krutem svetu. »Ne zaupam ljudem. Hudobni so. Oni bi še res napisali na grobek Milka Debilka,« je sklenila svoje pismo.

Zgodba ima kljub vsemu srečen konec, saj je društvo Humanitarček Meri srečalo v bolnišnici, kamor so jo pripeljali, ker je doživela srčni infarkt. Ni želela v dom, kasneje so ugotovili, zakaj, saj so pri njej doma našli Milko. Poskrbeli so, da imata zdaj urejeno stanovanje, in Milko vključili v skupnost. Pred tremi leti so ju prvič peljali na morje. Tam se je Milka prikupila paru, ki oddaja namestitve, in sedaj sta redni gostji. »Smo ljudje res tako kruti?« so ob koncu Merijinega pisma pripisali v društvu Humanitarček. Smo res?

Izbrano za vas

Izbrano za vas