GLOSA
Kolumna Gašperja Lubeja: Ne joči, Marko!
Politika, ki v svoja sporočila vključi toliko čustev, ki postavi besede na pravo mesto, bi morali kovati v zvezde, ne pa poniževati in pozivati k odstopu.
Odpri galerijo
Kje je sočutje do Marka Bandellija in njegove družine?! FOTO: Roman Šipić
Sram naj bo vse, ki niste sočustvovali s padlim ministrom Markom Bandellijem! Petnajstkrat se je opravičil za stavek, ki mu je ušel v ihti pisanja, kot včasih majhnim otrokom uide, preden pritečejo do školjke. Pa kaj potem, ali je to res tako grozno? Takega tretmaja si Bandellijev poba res ni zaslužil!
Ali morajo biti javni funkcionarji res pod tako izostreno lupo medijev? Ali nismo krščanski narod? Bila je nedolžna grožnjica nekemu kandidatku za župančka, ki je bila v samem bistvu gotovo upravičena, res pa je Marka malo zaneslo. Je to res lahko razlog za odhod vrhunskega ministra?
Če pa mediji že morajo biti tako strogi, bi moralo na koncu vendarle prevladati sočutje do Marka in njegove družine. Tako kot preostale novinarske hijene sem tudi jaz najprej hitro presodil, da mora Marko oditi takoj in brezpogojno.
Kako sem se potem pokesal, ko sem ga slišal in videl govoriti, preden je pomahal v ministrsko slovo! »Kaj bi radi še imeli? Ali niste dovolj očrnili moje družine, moje otroke, mene?« In še: »Sem zelo na tleh. Si nisem to zaslužil. V mojem življenju nimam več kot dve globi.« In predvsem: »Moji otroci doma jočejo.«
Je Slovenija postala država brez sočutja do najšibkejših? Ali mediji res zaposlujejo samo še brezobzirne hijene? Le kako je mogoče, da novinarji ne prepoznajo Bandellijeve avantgardne politike, ki temelji na neposrednosti brez dlake na jeziku? Zakaj šerifovska učinkovitost ni cenjena kot odlika politikov, ampak je to psovka?
Politika, ki v svoja sporočila vključi toliko čustev, ki postavi besede na pravo mesto, bi morali kovati v zvezde, ne pa poniževati in pozivati k odstopu.
Najhuje je, da je tudi predsednik vlade Marjan Šarec zajahal ta hijenski val. Namesto da bi se po najbolj čustvenem nagovoru politika v slovenski zgodovini pokesal, Bandelliju sočutno prišepnil, ne joči, Marko!, in preklical zahtevo po odstopu, je ostal tiho. Tako smo le nekaj ur pozneje izgubili enega od najboljših politikov v tisočletni zgodovini slovenskega naroda!
Še huje, ta premierska hijena se je istočasno lotila tudi stranke našega Marka! Kot da ni dovolj, da so mu mediji uničili družino, zdaj se je Šarec spravil še nad njegovo politično družino s slovensko Mutti Alenko Bratušek na čelu, ki je slovenski narod le nekaj let nazaj rešila pred bankrotom. Fuj in fej!
Najhuje pa je, da je Šarec z izsiljevanjem Stranke Alenke Bratušek pokazal, da bo njegov vzorec vladanja temeljil na iskanju dlake v jajcu v kombinaciji s pretanjenim občutkom za šibkosti njegovih političnih zaveznikov. Najprej je z imenovanjem rasista Damirja Črnčeca zatolkel Levico Luke Mesca, ki se žrtvuje kot še nobena stranka v tisočletni zgodovini slovenskega naroda.
Kaj vam ni jasno? Demokratični socialisti so obljubili podporo Marjanu in njegovi vladi, ne da bi zahtevali en sam samcat stolček v njegovi administraciji! V »zahvalo« potem premier v svoj kabinet imenuje skrajnega desničarja, zvito vedoč, da bo humanistična Levica požrla ta kadrovski cmok, ker se je treba s podporo vladi še naprej žrtvovati za slovenski narod, da le ne bi na oblast prišli skrajni desničarji pod vodstvom firerja Janše.
Mutti Alenka je torej druga žrtev brezobzirne premierske hijene. Šarec, od nedavnega celo član iste liberalne družine, ji je odstrelil najbolj perspektivnega slovenskega politika. Vedoč, da slovenska Mutti kljub kar petim poslanskim sedežem nikoli ne bo brezbrižno zapustila koalicije, pa ji ni pripravljen javno priznati niti njenega požrtvovalnega boja za upokojence!
Strah me je prihodnosti slovenskega naroda, ko se bo premier s podobnimi metodami lotil še preostalih partnerjev. Recimo Dejana Židana, ki se žrtvuje na položaju predsednika parlamenta, čeprav vsi vemo, da bi poleg premierske lahko fenomenalno opravljal katero koli drugo visoko funkcijo. Ali pa Mira Cerarja, ki se je požrtvovalno odpovedal vodenju državnega zbora in prevzel naporno šefovanje diplomaciji, kjer si več na letalu kot doma. Ali pa Cerarjevega predhodnika, prvega upokojenca v državi, Karla Erjavca, ki se žrtvuje za narod na obrambnem resorju, čeprav njegovi upokojenci nimajo od tega nobene koristi.
Vseeno vidim eno lučko na koncu tunela: Bandelli se bo odslej za narod žrtvoval v parlamentu! Prvi sem, ki mu vzklikam: Ne joči, Marko! Pogumno v boj za več sočutja v slovenski družbi, za plemenito šerifovstvo, predvsem pa: smrt hijenam!
Ali morajo biti javni funkcionarji res pod tako izostreno lupo medijev? Ali nismo krščanski narod? Bila je nedolžna grožnjica nekemu kandidatku za župančka, ki je bila v samem bistvu gotovo upravičena, res pa je Marka malo zaneslo. Je to res lahko razlog za odhod vrhunskega ministra?
Če pa mediji že morajo biti tako strogi, bi moralo na koncu vendarle prevladati sočutje do Marka in njegove družine. Tako kot preostale novinarske hijene sem tudi jaz najprej hitro presodil, da mora Marko oditi takoj in brezpogojno.
Kje je sočutje do Marka Bandellija in njegove družine?! FOTO: Roman Šipić
Kako sem se potem pokesal, ko sem ga slišal in videl govoriti, preden je pomahal v ministrsko slovo! »Kaj bi radi še imeli? Ali niste dovolj očrnili moje družine, moje otroke, mene?« In še: »Sem zelo na tleh. Si nisem to zaslužil. V mojem življenju nimam več kot dve globi.« In predvsem: »Moji otroci doma jočejo.«
Je Slovenija postala država brez sočutja do najšibkejših? Ali mediji res zaposlujejo samo še brezobzirne hijene? Le kako je mogoče, da novinarji ne prepoznajo Bandellijeve avantgardne politike, ki temelji na neposrednosti brez dlake na jeziku? Zakaj šerifovska učinkovitost ni cenjena kot odlika politikov, ampak je to psovka?
Politika, ki v svoja sporočila vključi toliko čustev, ki postavi besede na pravo mesto, bi morali kovati v zvezde, ne pa poniževati in pozivati k odstopu.
Najhuje je, da je tudi predsednik vlade Marjan Šarec zajahal ta hijenski val. Namesto da bi se po najbolj čustvenem nagovoru politika v slovenski zgodovini pokesal, Bandelliju sočutno prišepnil, ne joči, Marko!, in preklical zahtevo po odstopu, je ostal tiho. Tako smo le nekaj ur pozneje izgubili enega od najboljših politikov v tisočletni zgodovini slovenskega naroda!
Še huje, ta premierska hijena se je istočasno lotila tudi stranke našega Marka! Kot da ni dovolj, da so mu mediji uničili družino, zdaj se je Šarec spravil še nad njegovo politično družino s slovensko Mutti Alenko Bratušek na čelu, ki je slovenski narod le nekaj let nazaj rešila pred bankrotom. Fuj in fej!
Politika, ki v svoja sporočila vključi toliko čustev, ki postavi besede na pravo mesto, bi morali kovati v zvezde, ne pa poniževati in pozivati k odstopu.
Najhuje pa je, da je Šarec z izsiljevanjem Stranke Alenke Bratušek pokazal, da bo njegov vzorec vladanja temeljil na iskanju dlake v jajcu v kombinaciji s pretanjenim občutkom za šibkosti njegovih političnih zaveznikov. Najprej je z imenovanjem rasista Damirja Črnčeca zatolkel Levico Luke Mesca, ki se žrtvuje kot še nobena stranka v tisočletni zgodovini slovenskega naroda.
Kaj vam ni jasno? Demokratični socialisti so obljubili podporo Marjanu in njegovi vladi, ne da bi zahtevali en sam samcat stolček v njegovi administraciji! V »zahvalo« potem premier v svoj kabinet imenuje skrajnega desničarja, zvito vedoč, da bo humanistična Levica požrla ta kadrovski cmok, ker se je treba s podporo vladi še naprej žrtvovati za slovenski narod, da le ne bi na oblast prišli skrajni desničarji pod vodstvom firerja Janše.
Mutti Alenka je torej druga žrtev brezobzirne premierske hijene. Šarec, od nedavnega celo član iste liberalne družine, ji je odstrelil najbolj perspektivnega slovenskega politika. Vedoč, da slovenska Mutti kljub kar petim poslanskim sedežem nikoli ne bo brezbrižno zapustila koalicije, pa ji ni pripravljen javno priznati niti njenega požrtvovalnega boja za upokojence!
Strah me je prihodnosti slovenskega naroda, ko se bo premier s podobnimi metodami lotil še preostalih partnerjev. Recimo Dejana Židana, ki se žrtvuje na položaju predsednika parlamenta, čeprav vsi vemo, da bi poleg premierske lahko fenomenalno opravljal katero koli drugo visoko funkcijo. Ali pa Mira Cerarja, ki se je požrtvovalno odpovedal vodenju državnega zbora in prevzel naporno šefovanje diplomaciji, kjer si več na letalu kot doma. Ali pa Cerarjevega predhodnika, prvega upokojenca v državi, Karla Erjavca, ki se žrtvuje za narod na obrambnem resorju, čeprav njegovi upokojenci nimajo od tega nobene koristi.
Šerifovska učinkovitost ni cenjena kot odlika politikov ...
Vseeno vidim eno lučko na koncu tunela: Bandelli se bo odslej za narod žrtvoval v parlamentu! Prvi sem, ki mu vzklikam: Ne joči, Marko! Pogumno v boj za več sočutja v slovenski družbi, za plemenito šerifovstvo, predvsem pa: smrt hijenam!
