KOMENTAR
Kolumna Domna Mala: Medvedojebina
Transparente so pisali v bloku, kjer je najbližji sorodnik volka kakšen sfriziran pudelj.
Odpri galerijo
Domen Mal FOTO: S. N.
Do avtoceste imam šest kilometrov, do najbližje trgovine dva, prav toliko tudi do prvega kafiča, kar je morda najbolj pomenljiv dokaz civilizacije. Torej ne živim v vukojebini – po izkušnji od prejšnje nedelje pa vsekakor v medvedojebini. Pol vasi nas je sredi popoldneva izpred sosedine hiše gledalo, kar naše oko tam še ni uzrlo: po travniku kakšnih 50 metrov višje se je lagodno prestopala velika medvedka z mladičema. Ne rečem, da ni lepa žival, ampak sem se pa malo usral.
Potem, med tednom, sem hotel proti večeru, ko je vročina jela popuščati, v gozd, na en krog s pohodnimi palicami in psom. A sem se ustavil. Kaj če srečam medvedko? V svoji materinski protektivnosti bo iz mene naredila zrezek, iz psa pa hot dog. Moja svoboda se je nenadoma omejila na domače dvorišče in šele tedaj sem resnično doumel stisko rojakov, ki živijo sredi medvedov, s pašnikov pobirajo zmrcvarjene ovčje in goveje kadavre, otroke pa vozijo v šolo, da ne bi pešačili skozi hosto. Zato pozdravljam predlog zakona o interventnem odvzemu 200 medvedov in 11 volkov iz narave, ki ga je vlada sredi tedna končno poslala v državni zbor, potem ko je bil nekaj časa zamrznjen zaradi tožbe okoljevarstvenikov. Ti aktivisti so celo zbirali peticije proti odstrelu in paradirali pred ministrstvom za okolje in prostor, češ da je z medvedom in volkom možno sobivati! Oni že vedo – ko pa so transparente pisali v petem nadstropju mestnega bloka, kjer je najbližji sorodnik volka kakšen sfriziran pudelj.
Na sploh mi gredo ti salonski borci za vsakršne pravice, bodisi človeške bodisi živalske, na živce. Naj vzamejo medvede in migrante k sebi domov, v svoj idealni, varni, v vato oviti svet. No ja, saj Strojane so nazadnje fasali v Ljubljano …
Pa bog ne daj, da bi primerjal medvede z migranti ali Cigani: za slednje bi morala država najti prijeme, da se bomo državljani, ki smo, mimogrede, davkoplačevalci, počutili varne in zadovoljne, za medvede pa je odstrel, seveda strokovno utemeljen. Da bom, recimo, šel lahko brez skrbi po gobe. Jurčki bodo vsak čas zunaj.
Potem, med tednom, sem hotel proti večeru, ko je vročina jela popuščati, v gozd, na en krog s pohodnimi palicami in psom. A sem se ustavil. Kaj če srečam medvedko? V svoji materinski protektivnosti bo iz mene naredila zrezek, iz psa pa hot dog. Moja svoboda se je nenadoma omejila na domače dvorišče in šele tedaj sem resnično doumel stisko rojakov, ki živijo sredi medvedov, s pašnikov pobirajo zmrcvarjene ovčje in goveje kadavre, otroke pa vozijo v šolo, da ne bi pešačili skozi hosto. Zato pozdravljam predlog zakona o interventnem odvzemu 200 medvedov in 11 volkov iz narave, ki ga je vlada sredi tedna končno poslala v državni zbor, potem ko je bil nekaj časa zamrznjen zaradi tožbe okoljevarstvenikov. Ti aktivisti so celo zbirali peticije proti odstrelu in paradirali pred ministrstvom za okolje in prostor, češ da je z medvedom in volkom možno sobivati! Oni že vedo – ko pa so transparente pisali v petem nadstropju mestnega bloka, kjer je najbližji sorodnik volka kakšen sfriziran pudelj.
Na sploh mi gredo ti salonski borci za vsakršne pravice, bodisi človeške bodisi živalske, na živce. Naj vzamejo medvede in migrante k sebi domov, v svoj idealni, varni, v vato oviti svet. No ja, saj Strojane so nazadnje fasali v Ljubljano …
Pa bog ne daj, da bi primerjal medvede z migranti ali Cigani: za slednje bi morala država najti prijeme, da se bomo državljani, ki smo, mimogrede, davkoplačevalci, počutili varne in zadovoljne, za medvede pa je odstrel, seveda strokovno utemeljen. Da bom, recimo, šel lahko brez skrbi po gobe. Jurčki bodo vsak čas zunaj.
