NA EKS

Kolumna Dejana Vodovnika: Pravice intelekta

Smo država, ki ne razume dolgoročnih učinkov primernega plačevanja intelektualne lastnine.
Fotografija: Slovenska pokončnost se vedno bolj upogiba. Z dolžnim spoštovanjem! FOTO: Promocijski material
Odpri galerijo
Slovenska pokončnost se vedno bolj upogiba. Z dolžnim spoštovanjem! FOTO: Promocijski material

Švicarske oblasti so nedavno dale veto na prošnjo Danske, da pošlje oklepna transportna vozila švicarske proizvodnje Ukrajini. Pri tem so se sklicevale na politiko nevtralnosti, v skladu s katero Švica ne dostavlja orožja na konfliktna območja, je poročala švicarska televizija SRF. Danska tako ne more dati Kijevu na razpolago švicarskih oklepnikov.

Švicarski državni sekretariat za gospodarske zadeve (Seco) je zavrnil zahtevo Københavna, da Ukrajini dostavi okoli 20 oklepnih vozil piranha III švicarske izdelave, je v Bernu nato potrdil tiskovni predstavnik sekretariata.

Nevtralna Švica od držav, ki kupujejo švicarsko orožje, zahteva, da zaprosijo za dovoljenje za ponovni izvoz tega orožja, je poročala agencija Reuters.

Podobno je Seco aprila Nemčiji prepovedal pošiljanje švicarskega streliva v Ukrajino, ki se brani pred rusko agresijo, prav tako pa je zavrnil podobno prošnjo Poljske o dobavi orožja vzhodni sosedi, poroča nemška tiskovna agencija dpa.

Švicarska nevtralnost se v luči vojne v Ukrajini sooča z doslej največjo preizkušnjo zadnjih desetletij. V domači javnosti se odvija razprava o tem, kakšno stališče zavzeti do politike, ki je državo obdržala zunaj obeh svetovnih vojn.

Je pa Švica zavrnila dozdajšnjo prakso in sprejela sankcije, ki jih je proti Rusiji zaradi invazije na Ukrajino uvedla Evropska unija.

Zagotovo gre za zgodbo, ki dovolj zgovorno kaže na pravice intelekta, seveda tudi intelektualne pravice.

Pred časom je bila hudo odmevna zgodba, kako so ZDA zahtevale od nekaterih držav, ki so kupile to ali ono tehnološko opremo ameriških proizvajalcev, da le-to odstranijo prav zaradi lastništva intelektualne lastnine.

Še ena zgovorna zgodba o lastništvu in pravicah do intelektualne lastnine.

Pri nas pa? Založniki, medijske hiše, velika podjetja, telekomunikacijski giganti, ki letno obračajo milijarde evrov, so uporabniki intelektualne lastnine, ki pa bi jo najraje dobili zastonj ali pa vsaj zelo poceni. Smo pač država, ki ne razume dolgoročnih učinkov primernega plačevanja intelektualne lastnine. Tako kot vozimo svojo hlodovino prepoceni v Avstrijo in iz Avstrije kupujemo obdelan les ali že izdelane lesne izdelke po astronomskih cenah, smo pripravljeni za en zrezek na svojem krožniku ubiti celo kravo. In v primeru intelektualne lastnine je ta krava breja. Ta naša norost pa se najbolje vidi, vsaj tako zagotavljajo in opozarjajo tisti, ki so še kako vpleteni v sistem, v časih kreiranja zakonodaj, ki urejajo delovno okolje kreativcev.

Joj, kolikokrat poslušam o domači ustvarjalnosti, ki da se ji namenjajo drobtinice. Pomanjkanje domačih vsebin nadomesti turška ali mehiška čorba. Predpisane kvote evropske in slovenske produkcije se kršijo. A nihče ničesar ne ukrene. Kot da nihče ne želi slišati, da je spoštovanje domače kreativnosti in pravic taiste kreativnosti eden od gradnikov kulturne zavesti naroda. Tudi pokončnosti.

Bo pa najbrž res držalo, da se ta pokončnost vedno bolj upogiba. Samo na obcestne plakate, vabila na različne lokalne veselice, je treba biti malo bolj pozoren.

Izbrano za vas

Izbrano za vas