NA KOŽO
Kolumna Dejana Vodovnika: Povešava bukev
Kaj je alegorija življenja na Slovenskem? Da ljudje žrejo drug drugega?
Odpri galerijo
OLYMPUS DIGITAL CAMERA FOTO: Fds
Pa ga imamo. Drevo leta 2020. V Ljubljani je to postala povešava bukev z Vodnikove ceste.
Nedavno tega sem nekje zasledil, da so drevesa kot ljudje. »Premorejo inteligenco. Imajo čustva, med seboj komunicirajo. Obenem pa so idealni poslušalci. Lahko se jim pritožuješ,« je prepričana umetnica Marina Abramović.
In točno tak je nasvet, ki ga ima umetnica za vsakogar, ki je frustriran nad napornim, žalostnim iztekajočim se letom.
Slovenci, znani posnemovalci vsega, kar pride iz tujine, bomo morda zdaj oddrveli do bližnjega drevesa, še najbolje do nagrajene povešave bukve, in se mu razjokali med vejevje. Saj je idealni poslušalec. Evo, malce zasnežena povešava bukev z Vodnikove, prihajam!
Navsezadnje pa nas itak ne želi več nihče poslušati. Doma, politiki še manj, tudi ne na delovnih mestih, obmolknili so pogovori med delodajalci, sindikati, delojemalci in delavci, stroko in javnostjo.
Na Norveškem, tam na severu matere Evrope, si prišleki zastavljajo zanimivo vprašanje: »Od česa drevesa na tako borni zemlji sploh živijo?« Norvežani brez pomisleka odvrnejo, da drevesa pač jedo sama sebe, iglice in listje, tu in tam se kako drevo podre, strohni in tako nahrani druga drevesa.
Ta odgovor me malce spominja na Slovence, ki tako radi nažiramo eden drugega, ko se nekdo »podre«, pa ne vemo, ali naj bomo veseli ali žalostni. In če je obnašanje norveškega gozda neke vrste alegorija norveškega življenja (ki je sicer ena najbogatejših držav, Vikingi, ki so se pobijali med seboj za nekaj flik zemlje, se zasužnjevali in tako naprej, pa so posebna zgodba), se lahko v naši deželici šentflorjanski pač lahko vprašamo, kaj je alegorija življenja na Slovenskem? Da ljudje žrejo drug drugega?
Winstona Churchilla, ki je bil poleg tega, da je bil vrhunski angleški politik, tudi pisatelj in slikar, so nekoč vprašali, zakaj slika samo pokrajine. Odgovoril je: »Zato ker se drevo nikoli ne pritoži, da si ni podobno.«
Postaja mi jasno, zakaj si nekateri želijo, da bi mi, državljani doline šentflorjanske postali – drevesa.
Nekako smo se namreč znašli med mislimi Abramovićeve in Churchilla. Postajamo drevesa, ki se vse manj pritožujemo ne glede na to, če nas obrašča tudi mah, ki je dobrodošlo zatočišče za majhne živali. Tudi parazite!
Nedavno tega sem nekje zasledil, da so drevesa kot ljudje. »Premorejo inteligenco. Imajo čustva, med seboj komunicirajo. Obenem pa so idealni poslušalci. Lahko se jim pritožuješ,« je prepričana umetnica Marina Abramović.
In točno tak je nasvet, ki ga ima umetnica za vsakogar, ki je frustriran nad napornim, žalostnim iztekajočim se letom.
Slovenci, znani posnemovalci vsega, kar pride iz tujine, bomo morda zdaj oddrveli do bližnjega drevesa, še najbolje do nagrajene povešave bukve, in se mu razjokali med vejevje. Saj je idealni poslušalec. Evo, malce zasnežena povešava bukev z Vodnikove, prihajam!
Navsezadnje pa nas itak ne želi več nihče poslušati. Doma, politiki še manj, tudi ne na delovnih mestih, obmolknili so pogovori med delodajalci, sindikati, delojemalci in delavci, stroko in javnostjo.
Na Norveškem, tam na severu matere Evrope, si prišleki zastavljajo zanimivo vprašanje: »Od česa drevesa na tako borni zemlji sploh živijo?« Norvežani brez pomisleka odvrnejo, da drevesa pač jedo sama sebe, iglice in listje, tu in tam se kako drevo podre, strohni in tako nahrani druga drevesa.
Ta odgovor me malce spominja na Slovence, ki tako radi nažiramo eden drugega, ko se nekdo »podre«, pa ne vemo, ali naj bomo veseli ali žalostni. In če je obnašanje norveškega gozda neke vrste alegorija norveškega življenja (ki je sicer ena najbogatejših držav, Vikingi, ki so se pobijali med seboj za nekaj flik zemlje, se zasužnjevali in tako naprej, pa so posebna zgodba), se lahko v naši deželici šentflorjanski pač lahko vprašamo, kaj je alegorija življenja na Slovenskem? Da ljudje žrejo drug drugega?
Winstona Churchilla, ki je bil poleg tega, da je bil vrhunski angleški politik, tudi pisatelj in slikar, so nekoč vprašali, zakaj slika samo pokrajine. Odgovoril je: »Zato ker se drevo nikoli ne pritoži, da si ni podobno.«
Postaja mi jasno, zakaj si nekateri želijo, da bi mi, državljani doline šentflorjanske postali – drevesa.
Nekako smo se namreč znašli med mislimi Abramovićeve in Churchilla. Postajamo drevesa, ki se vse manj pritožujemo ne glede na to, če nas obrašča tudi mah, ki je dobrodošlo zatočišče za majhne živali. Tudi parazite!
