Kolumna Dejana Vodovnika: Narodno-zabavni punkerji

Tokrat sva s Kreativnim škratom spregovorila o slovenski narodno-zabavni glasbi. No, malce posredno, malce neposredno!
Brez dvoma je tovrstna glasba slovenski paradni konj. Imamo srečo, da smo naseljeni na teritoriju južnega roba nemško govorečih plemen, in tako smo skozi stoletja postali glasbeni južnjaki velikim germanskim plemenom. Južnjaki pa so, na področju glasbenega ustvarjanja, vedno občudovanja vredni. Sonce in vino, skozi stoletja, naredita svoje.


Slovenci smo folkpolko in valček spolirali do popolnega sijaja, ki se najbolj zrcali v fenomenu Avsenika, Slaka, Henčka, Miheliča … Gre za glasbene virtuoze, ki so bili na začetku posnemovalci, a so skozi leta postali boljši od originalov.

Dandanes briljirajo Modrijani in cela vrsta drugih, vse do Čukov, ki so narodno-zabavni le po potrebi. Čuke in njihovega liderja Jožeta Potrebuješa omenjam namerno. Če kdo, potem je prav on eden najbolj zaslužnih, da je dolgoletna medijska navzočnost narodno-zabavne glasbe v televizijskih prime time terminih pustila svoj pečat v narodu.

Našel se bo kak alternativec, ki bo ugotovil, da smo Slovenci zamorjen narod in rabimo govejo glasbo, da kompenziramo svojo stisko in majhnost z glasbo, ki nima posebno globokega sporočila in nagovarja k pitju in veseljačenju. Ja. Res pa je tudi, da ob zlati medalji in osvojitvi kakega drugega športnega odličja vsi skupaj, tudi alternativci z Metelkove, nimamo nič proti refrenu Golice. Gre za naš proizvod, identifikacijo in gre za svetovno uspešnico. Avsenik je naredil nemogoče. Prodal je na milijone plošč, je avtor ene največkrat izvajanih skladb sveta, njegov način igranja študirajo na študijih glasbenih teorij.

Na Avsenikov temelj pa se je v samostojni Sloveniji samozavestno in ponosno sidral Potrebuješ in mnogi drugi za njim. Zgodili sta se povezanost in organiziranost narodno-zabavne scene, ki je veliko večja kot tista med avtorji sodobne glasbe. Narodno-zabavni glasbeniki so v primerjavi s preostalimi izvajalci na domači sceni najbolj podjetni.
Hja. Medtem se mnogi naši rockerji, alternativci, jazzerji, punkerji, raperji in še kdo lomijo z angleščino v upanju na globalni uspeh, si ne upajo izreči ene politične besede na račun države in medijev, ki jih teptajo, tiho so tudi ob raboti slovenskih založb, ki jih imajo vse po vrsti za bedake. No, bebce! Najbolj uspešni avtorji in izvajalci se za drobiž prodajajo založnikom, ki so zgodovinsko gledano uničevalci domače glasbe. Groza. Kaj je torej v ozadju te neurejenosti domače zabavne glasbene scene?

Slovenski založniki so namreč v prvi vrsti zastopniki tuje glasbe v Sloveniji in delajo na tem, da je slovenske glasbe v slovenskih medijih čim manj in jo, počasi, nadomešča tuja glasba. Ker slovenski založniki služijo od zastopanja tuje glasbe v Sloveniji. In kot Poncij Pilat si operejo svoje usrane roke, žepe in misli z donacijo petih jurjev dvema ali trem znanim slovenskim bendom. Tako si za petnajst jurjev kupijo licenco, da v medijih krulijo, kako pomagajo slovenski ustvarjalnosti. Iz provizije zastopanja tujcev v Sloveniji pa izvlečejo pol milijona na leto.

Pa v resnici niso nič krivi. Gredo se pač biznis. Krivi so naši rockerji, raperji, alternativci, ker se ne znajo organizirati po vzoru zabavnjakov in pokazati zob in enotnosti.

Tako. Pa smo prišli do spoznanja, da so v naši podalpski deželi zabavnjaki v resnici originalni, uporni in organizirani punkerji, vsi drugi glasbeniki na sceni pa uslužni lizuni, ponaredki in v najboljšem primeru globalistične barbike, ki lezejo v ritke nekdanjim piratom, kasneje založnikom in dandanes zastopnikom tuje glasbe v Sloveniji. Za pet jurjev ob izdaji nove plošče s svojim molkom ubijajo sceno, ki bi morala, sama po sebi, generirati dvajset milijonov evrov prometa.
Rockerji, raperji, alternativci … kje je vaša revolucija, kje je vaš upor, kje je vaša zavednost?

»Po zahojenih narodnjakih se vižajte!«
Tako sva v stilu modrovanja legendarnega Jake Sulca pomodrovala s Kreativnim škratom in se v pričakovanju prihodnjega četrtka prisrčno pozdravila.