Kolumna Boštjana Fona: Narejeno na Kitajskem

Ko so člani britanskega kraljevega dvora zadnjič stiskali roke poražencu in zmagovalcu Wimbledona, sem opazil, da sta si akterja moškega finala turnirja, ki je nastal iz čajanke visoke plemiške družbe leta 1877, nadela veliki ročni uri. Z njima prej nista igrala tenisa. Delala sta reklamo za debele sponzorske milijone. Večina urarjev je že pred leti objavila bankrot. Ne le pri nas, tudi čez Karavanke in v smeri proti Benetkam je enako. Kitajci so s svojimi elektronskimi igračkami, ki zmorejo več kot vsaka, še tako precizna švicarska finomehanika, zavladali času. Ne manjka dosti, ko bosta finalista enega najprestižnejših športnih dogodkov na planetu ne le pozirala, temveč tudi igrala s pametnima zapestnicama, kjer bo največkrat zapisan stavek na svetu: Made in China. Glede na število prebivalcev in s seštevkom izvoza se da izračunati, da je vsak Kitajec od januarja do konca junija 2019 v tujino izvozil za več kot 1600 evrov. Vsak! Skoraj milijarda in pol jih je. Pogumni ponudniki svojih izdelkov so. Se spomnim pred leti, deklica, ki mi je bila pri srcu, se je odpravila na nemirni Bližnji vzhod. Ob vrnitvi mi je pokazala ruto. Tako, ki jo je nosil Jaser Arafat, jo je v neki zakotni vasi blizu Beit Ummarja kupila od domačina. Ob pozornem pregledu robov neke vrste statusnega simbola Palestine je bil listič s sporočilom, da je bila ruta spletena na – Kitajskem.

Vse, kar je kitajskega, čeprav z odporom, kupujemo. Kjer koli, kadar koli. Kitajci ob tem nabavljajo, toda ne z odporom. Njihovi investitorji prevzemajo velika podjetja po ZDA in Evropi, ob tem pa v firme prinašajo popolnoma drugačno poslovno logiko, kot je bila v veljavi prej. Prezirali smo poceni kitajsko robo, danes je obratno: Kitajci gledajo na preostali svet zviška, s finančnega prestola, ki so si ga zgradili s premetenim ponujanjem poceni izdelkov. Danes ukazujejo. Niso več sklonjenih glav ob skodelici riža. Ekonomsko si podrejajo svet. Morda zato je najbolj znani slovenski zet pred dnevi dejal, da bodo šli Američani na Mars. Če bi bilo po Trumpovo, bi jo mahnili kar direktno, mimo Meseca. Nasa trdi drugače: najprej se gre na Luno in šele potem naprej. Katera opcija bo prevladala, ni moč napovedati. Ve pa se, da bodočega raketnega prevoznega sredstva, ki ga bodo zvijačili vkup, ne bo možno zagnati brez delov, ki imajo natisnjen največkrat zapisan stavek na svetu: Made in China.