Kolumna Bojana Budje: Vrh Triglava

Prav na današnji dan, torej 12. junija, pred okroglimi tremi desetletji je bilo spisano eno najbolj simbolnih poglavij slovenskega osamosvajanja. Vrh Triglava je prvikrat zaplapolala slovenska zastava, kakršna koli že, njen posnetek je trinajst dni kasneje krasil naslovnico osrednjega slovenskega časopisa Delo. Vse o takrat strogo tajni operaciji Triglav lahko iz prve roke preberete na straneh 6 in 7, kajti v ekipi, ki se je s helikopterjem odpravila do Kredarice in nato na zasneženi vrh slovenskega očaka, so bile – kot se kajpak spodobi – tudi Slovenske novice. Zastopal jih je legendarni in še danes neumorni novinar Mirko Kunšič.
Pripadam generaciji, ki ji državna zastava nekaj pomeni. Nam, rojenim v nekih drugih časih, trobojnica pač ni le kos cunje na drogu, namenjene za signaliziranje ali identifikacijo. Kot jo denimo uporabljajo ajzenponarji na peronih ali green dragonsi in viole na svojih tribunah. Zastavo štejem za najpomembnejši državni simbol. Čeravno slovenska ni ne vem kak likovni ali umetniški presežek, jo spoštujem. Nemara celo bolj od našega rahlo čudaškega predsednika, ki s slovensko trobojnico maha povsod, kjer mu jo dajo v roke. Kajti zdi se, da jo prijema bolj iz navdušenja in navijaštva kot pa iz kake resnične ljubezni do domovine. Enako kot z zastavo mahajo rodovi, ki jim ob omembi takšne ali drugačne državnosti srce niti ne trzne. Njihova edina država je planet Zemlja, njen prvi nadomestek pa internet. In kot se spreminja odnos do zastave, izginja tudi ljubezen do domovine. Domoljubja, kot smo ga poznali desetletja nazaj, že dolgo ni več. Zakaj? Ne vem. Če je bil v časih eks Juge patriotizem vsaj delno tudi zaukazan, je bil v prvem letu samostojne Slovenije zagotovo spontan. Takrat smo verjeli in upali. Danes je obojega le še za vzorec. In ko tako preštevamo zastave in patriotizem, bi bilo dobro vedeti, kdo in zakaj je nad novo državo in domovino razočaran. In ali mu tisto, kar vihra, nemara ne pripoveduje o velikih ali celo neizmernih različnostih v položaju, denarju, o krivicah in bedah.

Kdo bi vedel, kaj vse trka na take emocije in posledično razobešanje državnih simbolov. Tisti, ki so bili z zastavo 12. junija 1991 pri Aljaževem stolpu, so še verjeli. Njihovo dejanje je bilo čisto, brez kančka dvoma, do konca patriotsko. Kolega Žerdin je takratne posnetke slovenske zastave na vrhu Triglava označil za najbolj ikonične podobe slovenskega osamosvajanja. Danes, po tridesetih letih, so čustva drugačna. Žal.