Kolumna Bojana Budje: Po pravljico

Lepo je te dni biti Slovenec. Kajpak izključno po zaslugi naših športnic in športnikov. Katerih vsakovrstni dosežki so glasnejši in odmevnejši celo od sramote, ki nam jo doma in po svetu delajo naši politiki. Vsi, brez izjeme. Zdi se, da bolj nespodobnih, nesposobnih, nespravljivih, nezrelih, nerazumnih, nedoraslih tridesetletna slovenska zgodovina še ni imela. A na srečo so tu one in oni, ki nam dvigujejo moralo, delajo vsakdan prijetnejši, lepši. Zavoljo njih lahko celo sanjamo.

V nedeljo bo še drugič zapored oblečen v rumeno majico najboljšega na slovite Elizejske poljane pod pariški Slavolok zmage prikolesaril Tadej Pogačar. Če bi mi kdo kaj takega napovedal pred dvema letoma, bi ga lastnoročno odpeljal v Hrastovec ali v Polje. In me pri tem ne bi oviralo niti spoznanje, da smo Slovenci dokazano narod, ki od vseh najdlje biciklira na zemeljski obli. Že vsaj debelih pet tisočletij. Tako pač izpričuje najdba na Ljubljanskem barju, na območju nekdanjih kolišč, kjer je bilo najdeno leseno kolo skupaj z osjo. Arheologi so njegovo starost ocenili na osupljivih 5200 let in velja za uradno najstarejše kolo na svetu.

Težko je kaj podobnega reči za igre z žogo, a nenadoma smo Slovenci, majhen in za mnoge še včeraj docela neznani narod, celo kandidat za nemara najprestižnejšo olimpijsko lovoriko. Za košarkarsko medaljo. Halo!? Luka Dončić, ki se ga dobro spomnim, kako je še štiri leta nazaj v telovadnici bežigrajske gimnazije cele večere neutrudno polnil koš, bi kar zlato. Le on, najboljši med najboljšimi, si tako napoved lahko privošči. Nekako mu pristaja. Zgodovina, ki jo piše, bo popolnejša. Logika verjetnosti govori, da so po naravi stvari vsi talenti, torej tudi športni, med ljudmi tega planeta porazdeljeni skozi enako sito. Tako se pač zgodi in dogaja, da ima stomilijonski narod sorazmerno več einsteinov, picassov, djokovićev, phelpsov, dončićev. Velikim se rojevajo in zasijejo na nekaj let, majhna ljudstva jih dočakamo na desetletje, stoletje, tisočletje, nekateri nikoli.

A na srečo ni prav vse odvisno zgolj in edinole od verjetnosti. Bi rekel, da je nekaj tudi v genih, sreči, pogumu, znanju. Dokaz smo Slovenci. Ki vse to očitno v pravih dozah in razmerju tudi premoremo. Sedem je pravljično število. Sneguljčica se je denimo družila s sedmimi palčki, nenasitni volk se je spravil na sedem kozličkov, veliko tega se je zgodilo za sedmimi morji, še več za sedmimi gorami. Dončić ima na dresu dve sedmici. In slovenski olimpijci se te dni v Tokio odpravljajo po sedem medalj. Da spišejo novo pravljico.