Kdo je sploh naš zaveznik?

Slovenija se je odrekla izgonu ruskih diplomatov. Drzna poteza po doslej brezbarvnem sledenju zgledom iz EU. Je razlog za to naš slovanski izvor ali možni povračilni ukrepi, ki bi prizadeli nekaj večjih domačih izvoznikov? Seveda si s tem lahko nakopljemo nekaj postrani pogledov z evropskega zahoda, vsekakor pa je prav, da si še naprej ne režemo vej, na katerih sedimo. Dozdajšnji politični ukrepi EU proti Rusiji so bili precej zaletavi, brez pravega naboja, kot bi sledili namigom, ki so prihajali čez lužo. Tako je ruski embargo iz leta 2014 izzvenel precej neslavno in je izjemno škodoval evropskim kmetom. Ti so čez noč ostali sami z gorami neprodanih kmetijskih pridelkov, ki so bili namenjeni Rusom, a so jih ti raje zavrnili, kot da bi zapustili Krim. Evropsko vodstvo si je umilo roke, razpisalo nekaj tolažilnih subvencij, samo reševanje zagat pa v glavnem prepustilo zasebnemu sektorju. Sledil je globok padec odkupnih cen vseh evropskih proizvajalcev, tudi tistih, ki so bili daleč od tega, da bi se ukvarjali z izvozom. Najgloblje so padle cene svinjine, ki se od šoka niso pobrale celi dve leti. Medtem ko so izvozniki iskali rešitve z izvozom mesa na Kitajsko, so kmetijci in predelovalci drseli še globlje v dolgove in marsikateri je omagal. Smo se iz tega kaj naučili? Na kmetijskem področju očitno ne, saj skupna kmetijska politika članice še vedno zavezuje k ukrepom, ki nekatere celo oddaljujejo od prehranske neodvisnosti. Zato je ta poteza naše vlade pravzaprav nov veter. Pridružila se je manjšini tistih, ki so ekonomski interes postavili pred politično enoumje. Med odpadniki se je znašla skupaj s pragmatični Avstrijci.
Takšna poteza je pravzaprav razumljiva. Tudi najbolj zagnanim postaja vse bolj jasno, da smo, kljub članstvu v veliki evropski družini, še vedno le sami odgovorni za svojo prihodnost. Kdo poleg nas naj torej skrbi za slovensko gospodarstvo? Očitno je, da združbo velikih, ko gre za nove članice EU, zanima predvsem njihov trg, težave pa naj pustijo zunaj. Zato ni razloga, da bi v tem primeru morali biti v istem loncu z njimi. Zakaj neki? Ali je EU z nami, ko gre za arbitražo? Je z nami, ko gre za kranjsko klobaso, teran, NLB in še kaj? So ZDA kdaj na naši strani, razen kadar pošljejo kakšnega diplomata, da bi nam povedal, kaj se pričakuje od nas? In zdaj naj bi se obrnili še proti Rusom ter ostali brez 1,3 milijarde trgovinske menjave? Kdo je sploh naš zaveznik na svetu? Bomo na koncu ostali le mi in Kitajci?