Matej Fišer
NA EKS
Matej Fišer
Objavljeno 13. april 2018 11.29 | Posodobljeno 13. april 2018 11.29

Velnes

Ključne besede: komentar
Težko bomo naleteli na prizor, da dva kmeta sredi vročega poletja ležita v hladnem jezeru in pijeta špricar, poleg tega pa jima sosedova Micka masira hrbet.
Thallaso Wellness center in bazeni. Opatija, Hrvaška 7.februarja 2015. FOTO: Jure Eržen/delo
Mnogo je izrazov, ki jih srečujemo v okolju in nekaj pomenijo, veliko pa je takih, ki ne pomenijo nič. Velnes je eden takšnih izrazov, ki hkrati ne pomenijo nič, po drugi strani pa vedno kaj pomenijo.

Firme, ki govorijo o velnesu, si pod tem izrazom predstavljajo vsaka svoj pomen, gostje, ki jih s tem izrazom naslavljajo, pa si tudi predstavljajo vsak nekaj drugega. Skratka, na eni strani je nekdo, ki nekaj govori, na drugi strani nekdo, ki si predstavlja nekaj drugega, vendar se razumeta. In to je ključno. Velnes je produkt novodobnega turizma. Res je, da je turizem, kot ga poznamo danes, krila dobil po drugi svetovni vojni, pogoj za to pa je bil razvoj transporta, konkretno avtomobilske industrije, ki je omogočila masovno prevažanje posameznikov po poteh, ki so bile do takrat težje dosegljive večjemu številu ljudi. Tako so mestni ljudje, ki so začeli potovati po podeželju, začeli skozi drugačne oči gledati na naravne danosti, občudovati lepote narave in povzročili so, da so tudi nekoč neatraktivna območja postala turistično zanimiva. Domačini na podeželju so težje prepoznali potencial, ki ga ima okolje, ker so nanj gledali na drugačen način.

Še danes, ko se vozimo po podeželju, vidimo kmete na njivi, kako orjejo, sejejo, žanjejo, nekaj popravljajo ali pospravljajo, žagajo, režejo ali regulirajo. Oni okolje, v katerem živijo in delujejo, dojemajo na drugačen način kot nekdo, ki prihaja od drugod.
Težko bomo naleteli na prizor, da dva kmeta sredi vročega poletja ležita v hladnem jezeru in pijeta špricar, poleg tega pa jima sosedova Micka masira hrbet. Čeprav imata za tovrstno uživanje vse potrebne resurse, domačega okolja pač ne zaznavata na takšen način. Dela kot vol, potem pa si privošči dopust v Turčiji ali termah. Da se resnično spočije. Vsekakor izbere velnes in masaže, če so ugodne v paketu. Leži v vodi, turška Micka pa mu s toplim kamnom masira hrbet. Ko se vrne domov, ne more prehvaliti, kako neskončno je užival in se odpočil, nikakor pa ne razume kolesarja, ki ga gleda dol s traktorja, ko oblečen v opravo, ki spominja na kakšnega bionicla, rine v hrib, kjer ni nič. Niti gostilne.

Kolesarjenje ni velnes. Niti ležanje v domačem jezeru ni velnes, velnes je nekaj, kar se kupi. Nekaj, kar nam prodajo od nekod drugod, kjer se bomo resnično sprostili. Pa se začnejo pakiranja in priprave in kreganja, ali so kufri preveč ali premalo polni, bo mogoče dež, sneg ali prevroče, bomo vse skupaj spravili v avto, vprašanja, kam bomo postavili bicikel in ali ga res potrebujemo. Dolga pot v kolonah niti ni taka ovira, saj smo pripravljeni več ur čakati v vročem avtu samo zaradi tega, da bomo potem toliko bolj uživali.

image
Kolone na mejnem prehodu Gruškovje, 14.4.2017, Gruškovje [kolone ne mejnem prehodu, gruškovje] FOTO: Tadej Regent/delo

Navada pač, dopust smo si vsekakor zaslužili in navade je težko spreminjati. Tako kot se spominjamo čeških družin, ki so na Jadran v avtomobilih brez klime, vzglavnikov in pasov pritrogale vse, kar imajo, skupaj z brako prikolico, in so na postajališčih še pred popularnostjo tupperware posode naredile pravo razstavo sendvičev in drugih pregretih jedi. Samo zaradi tega, da bi na cilju neskončno uživali. Da je navade resnično težko zamenjati, me spomni prizor, ko danes vidim češki avto, tokrat novi model škode, ki vleče prikolico, a tokrat novo prikolico. Se ti kar milo stori, ker je navada pač navada in niti pomislijo ne, da bi zamenjali način uživanja, ampak so ga zgolj izboljšali. Staro škodo so zamenjali z novo, staro brako prikolico pa z najnovejšo različico. Staniol in plastične posode z najnovejšo kamping plastiko. Tukaj ni preskoka recimo v hotel ali kaj drugega, samo nadgradnja, pozlatitev stare navade. Ne znam si predstavljati, koliko časa je bilo nekoč potrebnega, da si prišel iz Karlovih Varov do Makarske, vendar glede na število cestnih zapor v sezoni pot niti danes ni časovno veliko krajša. Navada je pač navada.

Marsikaj smo pripravljeni narediti, potrpeti ali plačati samo zato, da bi uživali. Tako kot tisti kmet, ki gre v Turčijo na velnes, v domačem jezeru pa nikoli ne leži, tako kot Čeh z novo prikolico ali nekdo, ki vse leto ne izklaplja klime v stanovanju, na dopust pa si želi v popularna glamping naselja. Ko je Rikli na Bledu vodil bose turiste po travnikih in jim prodajal sonce, vodo in svež zrak, še ni bilo velnesa oziroma se to ni tako imenovalo. Ne vem, kako bi se imenovalo, ko kmet leži v jezeru, vendar velnes pomeni tudi dobro počutje.
Deli s prijatelji