NA EKS
Mnenje Gašperja Lubeja: Mandatar v kavbojkah
Na papirju je dogovor z Levico videti kot dober recept, a v politični kuhinji papir prenese vse.
Odpri galerijo
Stari kadri v novi vladi bodo številčno zelo močni ... FOTO: Guliver/Getty Images
To bo mandat, kot ga še ni bilo. Dobili smo najmlajšega predsednika vlade v zgodovini. Mogoče je, da bomo prvič dobili vlado, ki v parlamentu ne bo izvoljena z absolutno večino. Dobili bomo najštevilnejšo koalicijo po letu 1992, če upoštevamo, da bo v njej tudi opozicijsko-koalicijska stranka, prva stranka, ki po letu 1990 prisega na socializem. Demokratični socializem.
Vse to je lahko recept za katastrofo, še posebno ob dejstvu, da bodo imele v novi vladi večino tri stranke stare vlade, katerih predsedniki so se klali tako intenzivno, da je Miro Cerar izgubil živce in odstopil tik pred koncem mandata. Saj ne, da bi bilo videti, da bodo tvorili blok, ki bi lahko usklajeno klal novega predsednika vlade, čeprav niti to ni izključeno, a dejstvo je, da bodo stari kadri v novi vladi številčno zelo močni.
Ščepce v katastrofo bi lahko dodajala Levica, če bo mandat razumela izključno kot svojo predvolilno platformo za prihodnje volitve. V udobnem koalicijsko-opozicijskem položaju lahko izsiljuje in trguje v neskončnost, to pa lahko novemu predsedniku vlade zelo oteži vladanje. Toliko, da bo izgubil živce tako kot Miro Cerar.
Marjana Šarca bo javnost presojala prav v luči primerjav s Cerarjem, ki je kot novi obraz glede na volilni rezultat očitno razočaral. Šarčeva prednost so boljše voditeljske sposobnosti, politična in koalicijska izkušnja v lokalni politiki in boljši politični instinkt, ki se ga ne da priučiti. Težava mandatarja 13. slovenske vlade je realpolitična: ima samo 13 svojih poslancev, Cerar jih je dobil kar 36. Le politik brez političnega instinkta takšnega rezultata ne zna politično kapitalizirati.
Po drugi se zdi, da ima Marjan Šarec v rokah tudi recept za izstrelitev v najvišjo politično orbito. Če mu omenjene sestavine iz recepta za katastrofo uspe obrniti v svoj prid, se lahko približna svojemu političnemu vzorniku Janezu Drnovšku. A dolga je pot do tja.
Na papirju je dogovor z Levico videti kot dober recept, a v politični kuhinji papir prenese vse. Šarec si je z izvolitvijo za mandatarja s podporo Levice zagotovil trden položaj, saj ga lahko zakoljejo edino tako, da nekdo predlaga novega predsednika vlade, to pa se zdi v zdajšnji konstelaciji političnih sil, kjer ima Janez Janša zagotovljenih le 35 mandatov za podporo morebitnemu mandatarstvu, praktično nemogoče. Tudi z zavezo Levice, da ne bo rušila ministrov in vlade, je lahko Šarec kljub manjšinski vladi relativno miren. Levici bo moral pustiti lizati njene predvolilne bombončke, ki so načeloma všečni tudi levosredinskemu volilnemu telesu, kot je povečanje minimalne plače, in bo šlo.
A s tem Šarec še ne bo v politični orbiti. Za to je treba ob močnem levosredinskem kursu znati zaplavati tudi precej bolj proti sredini, celo rahlo na desno. To je tisto, kar je Janeza Drnovška dvignilo nad povprečje slovenske politične sivine in s čimer si je zgradil nesporno politično avtoriteto. Marjan Šarec bo lahko na koncu mandata, če ga bo preživel le s spretnim manevriranjem brez izstopajočih političnih in gospodarskih rezultatov, videti le kot še en levosredinski politik, ki ga bodo volivci pač prežvečili in izpljunili v iskanju novega Drnovška ali v obratu v desno.
Videli bomo, ali si je Šarec z ostrim spopadom z Matejem Toninom, ki je na stolčku predsednika parlamenta očitno užival, svoje odlašanje z odhodom z njega pa argumentiral precej neprepričljivo, zaprl vrata proti desni sredini, ki jo bo morda krvavo potreboval.
Velja spomniti, da sta Šarec in Tonin stara politična znanca iz Kamnika. Kmalu se bo pokazalo, ali se je nekdanji kamniški župan za spopad z lokalnim koalicijskim partnerjem odločil samo zato, da prvič uveljavi svojo moč v državni politiki za vsako ceno ali pa je discipliniranje Tonina tudi v funkciji utrjevanja položaja pred morebitno bodočo politično trgovino, ko Levica ne bo prispevala svojih glasov.
Seveda bo ta morebitna trgovina odvisna tudi ali predvsem od Tonina, ki očitno precenjuje politično moč sedmih poslanskih glasov. Moral bo razmisliti, ali lahko zgolj z glasnim opozicijskim vpitjem res parira najboljšemu slovenskemu opozicijskemu politiku vseh časov. Saj veste, kdo je to, kajne?
Najmlajši slovenski mandatar, ki ga bomo zdaj redkeje videli v lisastih kavbojkah v kombinaciji z belo srajco, bo s svojimi 13 poslanci vodil 13. slovensko vlado.
To je lahko recept za katastrofo v mandatu, kot ga še ni bilo. Že do konca leta bomo verjetno videli, ali bo znal navdušeni kuhar recept za katastrofo prekuhati v izstrelitev v najvišjo politično orbito.
Vse to je lahko recept za katastrofo, še posebno ob dejstvu, da bodo imele v novi vladi večino tri stranke stare vlade, katerih predsedniki so se klali tako intenzivno, da je Miro Cerar izgubil živce in odstopil tik pred koncem mandata. Saj ne, da bi bilo videti, da bodo tvorili blok, ki bi lahko usklajeno klal novega predsednika vlade, čeprav niti to ni izključeno, a dejstvo je, da bodo stari kadri v novi vladi številčno zelo močni.
Ščepce v katastrofo bi lahko dodajala Levica, če bo mandat razumela izključno kot svojo predvolilno platformo za prihodnje volitve. V udobnem koalicijsko-opozicijskem položaju lahko izsiljuje in trguje v neskončnost, to pa lahko novemu predsedniku vlade zelo oteži vladanje. Toliko, da bo izgubil živce tako kot Miro Cerar.
Marjana Šarca bo javnost presojala prav v luči primerjav s Cerarjem, ki je kot novi obraz glede na volilni rezultat očitno razočaral. Šarčeva prednost so boljše voditeljske sposobnosti, politična in koalicijska izkušnja v lokalni politiki in boljši politični instinkt, ki se ga ne da priučiti. Težava mandatarja 13. slovenske vlade je realpolitična: ima samo 13 svojih poslancev, Cerar jih je dobil kar 36. Le politik brez političnega instinkta takšnega rezultata ne zna politično kapitalizirati.
Po drugi se zdi, da ima Marjan Šarec v rokah tudi recept za izstrelitev v najvišjo politično orbito. Če mu omenjene sestavine iz recepta za katastrofo uspe obrniti v svoj prid, se lahko približna svojemu političnemu vzorniku Janezu Drnovšku. A dolga je pot do tja.
Na papirju je dogovor z Levico videti kot dober recept, a v politični kuhinji papir prenese vse. Šarec si je z izvolitvijo za mandatarja s podporo Levice zagotovil trden položaj, saj ga lahko zakoljejo edino tako, da nekdo predlaga novega predsednika vlade, to pa se zdi v zdajšnji konstelaciji političnih sil, kjer ima Janez Janša zagotovljenih le 35 mandatov za podporo morebitnemu mandatarstvu, praktično nemogoče. Tudi z zavezo Levice, da ne bo rušila ministrov in vlade, je lahko Šarec kljub manjšinski vladi relativno miren. Levici bo moral pustiti lizati njene predvolilne bombončke, ki so načeloma všečni tudi levosredinskemu volilnemu telesu, kot je povečanje minimalne plače, in bo šlo.
A s tem Šarec še ne bo v politični orbiti. Za to je treba ob močnem levosredinskem kursu znati zaplavati tudi precej bolj proti sredini, celo rahlo na desno. To je tisto, kar je Janeza Drnovška dvignilo nad povprečje slovenske politične sivine in s čimer si je zgradil nesporno politično avtoriteto. Marjan Šarec bo lahko na koncu mandata, če ga bo preživel le s spretnim manevriranjem brez izstopajočih političnih in gospodarskih rezultatov, videti le kot še en levosredinski politik, ki ga bodo volivci pač prežvečili in izpljunili v iskanju novega Drnovška ali v obratu v desno.
Videli bomo, ali si je Šarec z ostrim spopadom z Matejem Toninom, ki je na stolčku predsednika parlamenta očitno užival, svoje odlašanje z odhodom z njega pa argumentiral precej neprepričljivo, zaprl vrata proti desni sredini, ki jo bo morda krvavo potreboval.
Velja spomniti, da sta Šarec in Tonin stara politična znanca iz Kamnika. Kmalu se bo pokazalo, ali se je nekdanji kamniški župan za spopad z lokalnim koalicijskim partnerjem odločil samo zato, da prvič uveljavi svojo moč v državni politiki za vsako ceno ali pa je discipliniranje Tonina tudi v funkciji utrjevanja položaja pred morebitno bodočo politično trgovino, ko Levica ne bo prispevala svojih glasov.
Seveda bo ta morebitna trgovina odvisna tudi ali predvsem od Tonina, ki očitno precenjuje politično moč sedmih poslanskih glasov. Moral bo razmisliti, ali lahko zgolj z glasnim opozicijskim vpitjem res parira najboljšemu slovenskemu opozicijskemu politiku vseh časov. Saj veste, kdo je to, kajne?
Najmlajši slovenski mandatar, ki ga bomo zdaj redkeje videli v lisastih kavbojkah v kombinaciji z belo srajco, bo s svojimi 13 poslanci vodil 13. slovensko vlado.
To je lahko recept za katastrofo v mandatu, kot ga še ni bilo. Že do konca leta bomo verjetno videli, ali bo znal navdušeni kuhar recept za katastrofo prekuhati v izstrelitev v najvišjo politično orbito.
