Komentar Roka Tamšeta: Komunikacija

Po novem rezultatskem spodrsljaju slovenske nogometne reprezentance v ligi narodov smo se lahko še enkrat prepričali, da je komunikacija, notranja in zunanja, najšibkejši člen Nogometne zveze Slovenije. V NZS gredo na tem področju iz napake v napako, zato ni prav nič nenavadnega, da so srboriti kavč selektorji ter tisti bolj trezni spremljevalci nacionalnega moštva zdaj še dodatno povzdignili glas. Ne samo, ko gre za usodo selektorja Tomaža Kavčiča, temveč pod vprašaj postavljajo tudi vlogo predsednika NZS Radenka Mijatovića.

V zadnjih medijskih nastopih noben od njiju ni vlival vsaj nekaj prepotrebnega zaupanja, da bi javnost vsaj simbolično podprla njihova prizadevanja za rezultatski zasuk navzgor. To nezaupanje ne izvira zgolj iz slabih rezultatov, ampak sega že v obdobje imenovanja Kavčiča za selektorja, kar je ob svojem odhodu medijsko povsem nespretno zakoličil kar njegov predhodnik Srečko Katanec. Ker pač očitno zaposleni v NZS lahko v imenu zveze javno govorijo vsak zase, brez kakršnih koli posledic. Ne bom se spuščal v interno komunikacijo v NZS, toda javni nastopi najvidnejših akterjev kažejo, da v najpremožnejši športni zvezi pri nas nimajo izdelane jasne strategije, torej kdo kdaj sploh lahko kaj in na kakšen način pove medijem in s tem na ustrezen način nagovori navijače izbrane vrste in preostalo javnost.

Zato smo priča nespretnim nastopom predsednika Mijatovića in selektorja Kavčiča ter neprepričljivim občasnim sporočilom NZS za javnost, ko denimo pojasnjujejo odsotnost Jana Oblaka in Kevina Kampla. S tem v zagato spravljajo tudi reprezentante, ki so tako dodatno obremenjeni s stvarmi, o katerih pred tekmami sploh ne bi smeli razmišljati. Roko na srce, glavna tema na vsakem zboru reprezentance na Brdu pri Kranju je, kdo sploh je tu in zakaj koga ni. Igra je nekje daleč v ozadju. Torej bo treba ponoviti nogometno abecedo od povezovanja igralcev in ustvarjanja ekipe do zabijanja golov. Brez pravšnje komunikacije zagotovo ne bo šlo.