NA EKS
Komentar Mateja Fišerja: Velika vrnitev Ivice Todorića
Gre za še en primer, da je vsako zgodbo možno povedati na drugačen način.
Odpri galerijo
Ivica Todorić FOTO: REUTERS
Taksist pobere lepo urejeno starejšo gospo in po nekaj izmenjanih vljudnostnih besedah začne taksist svojo življenjsko izpoved. Najstnica, njegova hči edinka, se je na maturantskem izletu zaljubila. Ni dolgo tega, ko na vratih pozvoni neznanec. Odpre in pred vrati zagleda črnca. Najprej pomisli, da je tujec zašel, nakar ugotovi, da je to on. Fant njegove edine hčerke. Njegov bodoči zet. Kmalu zatem se poročita in odideta v črne kraje.
Po nekaj mesecih oče ugotovi, da novopečeni zet tepe njegovo edino hčer. Potnica v taksiju zgrožena ugotovi, da če se je celotna stvar tako začela, lahko gre s časom samo še na slabše. Taksist se obrne k potnici in jo povabi, da si to zgodbo, vendar veliko bolje povedano, ogleda v Jugoslovanskem narodnem gledališču, in ji podari dve vstopnici za predstavo. To je Othello Williama Shakespearja. Poleg tega je vožnja s taksijem zastonj. To je bila reklama, ki so jo posneli igralci, preoblečeni v taksiste, ki so po Beogradu prevažali stranke. Izjemno zanimiv način približevanja gledališča tistim, ki le redko zaidejo v hram visoke umetnosti.
Strah pred gledališčem je prisoten posebej pri tistih, ki jim v formativnih letih ni uspelo podreti bariere med mi in oni, tistimi, ki razumejo, in tistimi, ki ne razumejo. Strah je vsekakor odveč, še posebno če se zavedamo, da gre v gledališču za življenjske zgodbe, povedane na kakovosten način. To je mogoče najenostavnejša definicija gledališča. Vsako zgodbo je možno povedati na več različnih načinov, nekateri znajo to bolje, drugi na svoj, drugačen, mogoče nekoliko manj atraktiven način. Živemu človeku se zgodi marsikaj in to je podlaga za milijone zgodb, ki se govorijo tako ob vaškem šanku kot v gledališču. Na drugačen, bolj ali manj zanimiv način. V sredo zvečer je odjeknila vest, da se Ivica Todorić vrača na Hrvaško. V spremstvu policije so ga vkrcali na letalo, na katerem je bilo po naključju tudi nekaj hrvaških novinarjev, ki so se vračali iz turističnega sejma v Londonu.
Velika vrnitev Ivice Todorića iz Londona ni nepomembna novica, saj gre za najpomembnejšega gospodarstvenika v novejši hrvaški zgodovini in verjetno najpomembnejšo figuro v celotni regiji. Njegov poslovni sistem, ki je vključeval vrsto podjetij in dejavnosti živilsko-predelovalne industrije in trgovine, je imel močan vpliv tako na življenje ljudi kot na primarno proizvodnjo, ki se je skozi te trgovine realizirala. Todorić se je, kot pravi, umaknil v London v trenutku, ko je po njem začelo aktivno povpraševati hrvaško pravosodje. Umaknil se je, da bi realiziral poslovne cilje, povezane z Agrokorjem, ki ga je skoraj pred očmi kamer dobrodušno predal v roke hrvaški državi. Vse, kar je vse življenje ustvarjal, je v nekem trenutku poklonil. Zdaj tudi trdi, da mu je bilo vse, kar so on in njegova družina v treh generacijah ustvarili, odvzeto.
Skratka, država je posamezniku ukradla firmo. On nima nobenega premoženja in v elitnem delu Londona se je preživljal z minimalnimi sredstvi, ki so prihajala od prijateljev in prodaje ženine hiše. Gre za še en primer, da je vsako zgodbo možno povedati na drugačen način. Težke so usode posameznikov, težko je živeti v elitnem delu Londona in najemati odvetnike, katerih urna postavka je več kot tisoč evrov. Ne vem, koliko kmetje iz Dalmacije, ki imajo svoje hiše, njive in čolne, sočustvujejo s človekom, ki nima nič in mora živeti pregnan v Londonu.
Todorićev imperij je padel z izdajo slovenskega nacionalnega interesa. Prodaja Mercatorja Todoriću je bila v Sloveniji predstavljana kot veleizdaja in primer, ko politika ni znala zaščititi nacionalnega interesa in zadržati najpomembnejšega trgovca v domačih rokah. Celotno kmetijstvo in živilskopredelovalni sektor sta izgubila trgovino, svoj prodajni kanal, ki je v nekem obdobju zavzemal 47 odstotkov celotne trgovine v Sloveniji. Politika je prodala malega kmeta, ki na vsakem izdelku pušča svoj znoj in kri. Prodala ga je Hrvatom.
To je v naših krajih še huje, kot ko dobi oče edine hčerke črnca za zeta. Zdaj se kaže, da je bil to za Todorića zlati šus. Todorićevi začetki segajo v čas, ko je bila regulacija trga kmetijskih izdelkov zelo močna. On je vzgajal rože, ker rože niso bile del regulacije. Postal je najpomembnejši proizvajalec in trgovec z rožami v bivši Jugi. Postal je broj jedan. Tudi to zgodbo o cviječarnici in Broju jedan si lahko dosti bolje povedano preberete v stripu Alan Ford in prevodu Nenada Brixya.
Po nekaj mesecih oče ugotovi, da novopečeni zet tepe njegovo edino hčer. Potnica v taksiju zgrožena ugotovi, da če se je celotna stvar tako začela, lahko gre s časom samo še na slabše. Taksist se obrne k potnici in jo povabi, da si to zgodbo, vendar veliko bolje povedano, ogleda v Jugoslovanskem narodnem gledališču, in ji podari dve vstopnici za predstavo. To je Othello Williama Shakespearja. Poleg tega je vožnja s taksijem zastonj. To je bila reklama, ki so jo posneli igralci, preoblečeni v taksiste, ki so po Beogradu prevažali stranke. Izjemno zanimiv način približevanja gledališča tistim, ki le redko zaidejo v hram visoke umetnosti.
aaaaaaaaaa
Strah pred gledališčem je prisoten posebej pri tistih, ki jim v formativnih letih ni uspelo podreti bariere med mi in oni, tistimi, ki razumejo, in tistimi, ki ne razumejo. Strah je vsekakor odveč, še posebno če se zavedamo, da gre v gledališču za življenjske zgodbe, povedane na kakovosten način. To je mogoče najenostavnejša definicija gledališča. Vsako zgodbo je možno povedati na več različnih načinov, nekateri znajo to bolje, drugi na svoj, drugačen, mogoče nekoliko manj atraktiven način. Živemu človeku se zgodi marsikaj in to je podlaga za milijone zgodb, ki se govorijo tako ob vaškem šanku kot v gledališču. Na drugačen, bolj ali manj zanimiv način. V sredo zvečer je odjeknila vest, da se Ivica Todorić vrača na Hrvaško. V spremstvu policije so ga vkrcali na letalo, na katerem je bilo po naključju tudi nekaj hrvaških novinarjev, ki so se vračali iz turističnega sejma v Londonu.
Gre za še en primer, da je vsako zgodbo možno povedati na drugačen način.
Velika vrnitev Ivice Todorića iz Londona ni nepomembna novica, saj gre za najpomembnejšega gospodarstvenika v novejši hrvaški zgodovini in verjetno najpomembnejšo figuro v celotni regiji. Njegov poslovni sistem, ki je vključeval vrsto podjetij in dejavnosti živilsko-predelovalne industrije in trgovine, je imel močan vpliv tako na življenje ljudi kot na primarno proizvodnjo, ki se je skozi te trgovine realizirala. Todorić se je, kot pravi, umaknil v London v trenutku, ko je po njem začelo aktivno povpraševati hrvaško pravosodje. Umaknil se je, da bi realiziral poslovne cilje, povezane z Agrokorjem, ki ga je skoraj pred očmi kamer dobrodušno predal v roke hrvaški državi. Vse, kar je vse življenje ustvarjal, je v nekem trenutku poklonil. Zdaj tudi trdi, da mu je bilo vse, kar so on in njegova družina v treh generacijah ustvarili, odvzeto.
Ivica Todorić FOTO: REUTERS
Skratka, država je posamezniku ukradla firmo. On nima nobenega premoženja in v elitnem delu Londona se je preživljal z minimalnimi sredstvi, ki so prihajala od prijateljev in prodaje ženine hiše. Gre za še en primer, da je vsako zgodbo možno povedati na drugačen način. Težke so usode posameznikov, težko je živeti v elitnem delu Londona in najemati odvetnike, katerih urna postavka je več kot tisoč evrov. Ne vem, koliko kmetje iz Dalmacije, ki imajo svoje hiše, njive in čolne, sočustvujejo s človekom, ki nima nič in mora živeti pregnan v Londonu.
Todorićev imperij je padel z izdajo slovenskega nacionalnega interesa. Prodaja Mercatorja Todoriću je bila v Sloveniji predstavljana kot veleizdaja in primer, ko politika ni znala zaščititi nacionalnega interesa in zadržati najpomembnejšega trgovca v domačih rokah. Celotno kmetijstvo in živilskopredelovalni sektor sta izgubila trgovino, svoj prodajni kanal, ki je v nekem obdobju zavzemal 47 odstotkov celotne trgovine v Sloveniji. Politika je prodala malega kmeta, ki na vsakem izdelku pušča svoj znoj in kri. Prodala ga je Hrvatom.
To je v naših krajih še huje, kot ko dobi oče edine hčerke črnca za zeta. Zdaj se kaže, da je bil to za Todorića zlati šus. Todorićevi začetki segajo v čas, ko je bila regulacija trga kmetijskih izdelkov zelo močna. On je vzgajal rože, ker rože niso bile del regulacije. Postal je najpomembnejši proizvajalec in trgovec z rožami v bivši Jugi. Postal je broj jedan. Tudi to zgodbo o cviječarnici in Broju jedan si lahko dosti bolje povedano preberete v stripu Alan Ford in prevodu Nenada Brixya.
