Domen Mal
NA KOŽO
Objavljeno 10. oktober 2019 22.25 | Posodobljeno 10. oktober 2019 22.25

Komentar Domna Mala: Levo, levo

Ključne besede: komentar

Niti nedeljski šoferji, ki se z nosom na šipi peljejo 30 na uro, se mi niso več zdeli napačni.

Po prebedeni noči na dunajskem letališču in jutranjem pristanku na Cipru sem si zaželel postelje, ampak me je od nje ločilo še dobrih 70 kilometrov vožnje na severni, turški del otoka. V vlogi voznika. Najeti avto so bila japonska jajčka, kar sem lahko tudi pričakoval, saj sva z ženo vzela najcenejšega. So pa vsi ponujeni avtomobili imeli nekaj skupnega – volan na desni. Kjer vladajo Britanci, pač za seboj pustijo pečat, drek, bi rekel, v tem primeru v vožnji po levi strani.
Niti nedeljski šoferji, ki se z nosom na šipi peljejo 30 na uro, se mi niso več zdeli napačni.


V Nikoziji sva zgrešila odsek in se izgubila. Neprespan sem si mrmral mantro »drži se leve, leva, leva« – in zapeljal na desno. K sreči sem vozil počasi, dedek z nasprotne strani pa tudi. Ko je opazil mojo skesano evropsko faco, se je razumevajoče nasmehnil in počakal, da sem odvil na levi pas. V naslednjih devetih dneh te napake nisem ponovil, sem pa peljal kot po jajcih, sploh ker na turškem delu Cipra kasko za avto, rentan na grškem delu, ne velja.

Drugače niti ni šlo. Promet je gost, turški Ciprčani pa brez trohice potrpljenja, eno roko imajo ves čas na hupi. Če v koloni nisi s prednjim odbijačem dobesedno prislonjen na avto pred seboj – trobijo. Če se dovolj hitro ne vrineš v krožišče – trobijo. Če pomencaš, ker ne veš, ali bi zavil levo ali desno – trobijo. Z navigacijo na mobilnem telefonu si ni kaj pomagati, ker so mobilni podatki dragi kot žafran, zato se je z vlogo navigatorke spopadla žena. Zelo uspešno, tako da niti nisem velikokrat obračal, tisto trobljenje za ritjo ob njenem »preračunavam, preračunavam« sem pa že gladko preslišal.

Ob vsem vrivanju voznikov in njihovi divji vožnji me ne čudi, da je severni Ciper po številu smrtnih žrtev v prometu prav v evropskem vrhu z 9,3 mrtvega na 100.000 prebivalcev (v Sloveniji 6,1). Poleg tega so ceste, predvsem lokalne, katastrofalne, ponekod udarna jama pri jami. Poškodb na kolesih ali podvozju zavarovanje seveda ne krije.

Po prekrižarjenih 600 kilometrih se mi je – čeprav sem si »levo, levo« mrmral le še občasno – že milo tožilo po slovenskih cestah. Naši šoferji so se mi celo zazdeli kulturni, niti tisti nedeljski, saj veste, atati, ki se s klobukom na glavi in nosom na šipi peljejo k maši 30 na uro, se mi niso več zdeli napačni. In mi je prav odleglo, ko sem na letališču v svoj avto vstopil na levi strani. Ni se mi bilo treba opominjati »desno, desno« – to imamo v defaultu. Jebeni Angleži.

Sem pa na semaforju vseeno pohupal vozniku pred sabo. Kaj vraga ima za čakati 10 sekund pri zeleni?!
Deli s prijatelji