NA KOŽO
Komentar Dejana Vodovnika: Union in zlatorog
Država je politično razklana tako, kot pred leti ni bila niti pivopivska scena.
Odpri galerijo
Nekoč sta bila union in zlatorog. Bila sta tudi Mitja Lavrič, kralj piva, kot so mu rekli, in laški pivovarski princ Tone Turnšek. Vseeno sta bila pivovarska džentelmena. Vendar menda tako skregana, da so bili še pivopivci skregani med seboj. Do Trojan union, od Trojan zlatorog je bilo nepisano pravilo. Meje pa so veljale kot pribite. Od tu do tam mi, od tam naprej vi …
Pa so pivopivci, čeprav skregani do zadnje kaplje pivske pene, če je bila nuja, po grlu spustili tudi enega ali drugega. Bolj na skrivaj, ampak vseeno. Pa kreganje je bilo večinoma bolj v hecu.
Zdaj so neki drugi časi; neka druga normalnost. Piva je na policah trgovin kot gob po dežju. Še na nekdaj totalno rdečem, glede na pivo union, da ne bo pomote, ozemlju, zdaj ni čisto nič nenavadnega, ko pivopivec naroči in pred preostalimi gosti sredi gostilne po grlu spusti ta zelenega.
Pivopivci so sklenili spravo in zdaj družno skrbijo za pivovarske proračune.
Povsem drugače pa je v realnem, nepivskem življenju. In smo spet pri rdečih in zelenih, le da so tokrat zelene zamenjali črni.
Država je politično razklana tako, kot pred leti ni bila niti pivopivska scena. Tisti, ki zagovarja ene, se skoraj ne sme več družiti z drugače mislečimi. Žalitev ne manjka, vsi so zdaj krivi za vse, za frustracije staršev današnjih politikov, za takratne odločitve staršev istih politikov … In eni so nemudoma krivi za leta in leta dolgo obdobje, vsi drugi pa oprani sleherne odgovornosti.
Sprte družine, vase zaverovani ter vodljivi posamezniki. Drugih ne slišijo, kaj šele poslušajo.
Pravijo, da se je bog, ko je še kimal tam nekje sredi popolnega Niča, počutil kot na našem, domačem šentflorjanskem. In povrhu je imel še slabe sanje. Pa mu je šinilo: »Bodi luč!« Takoj so ga obkrožili nadležni radovedneži, češ, od kod mu ta zamisel, zakaj svet začeti prav z lučjo. Menda je odgovoril, da jo je hotel posvetiti demonom, ki da so vse naokoli.
Luč kaj prida v današnji novi stvarnosti ne pomaga. Političnih džentelmenov pa itak tudi ni. Še sreča, da pomaga kakšno ta rdeče ali ta zeleno. Glede tega se je sprava že obnesla. Glede vsega drugega pa je še hudo daleč in še vedno je nekdo edini pravšnji, drugi pa odveč in ga bo nujno vreči čez krov šenflorjanske barke v razburkano morje vsakdana.
Pa so pivopivci, čeprav skregani do zadnje kaplje pivske pene, če je bila nuja, po grlu spustili tudi enega ali drugega. Bolj na skrivaj, ampak vseeno. Pa kreganje je bilo večinoma bolj v hecu.
Zdaj so neki drugi časi; neka druga normalnost. Piva je na policah trgovin kot gob po dežju. Še na nekdaj totalno rdečem, glede na pivo union, da ne bo pomote, ozemlju, zdaj ni čisto nič nenavadnega, ko pivopivec naroči in pred preostalimi gosti sredi gostilne po grlu spusti ta zelenega.
Pivopivci so sklenili spravo in zdaj družno skrbijo za pivovarske proračune.
Povsem drugače pa je v realnem, nepivskem življenju. In smo spet pri rdečih in zelenih, le da so tokrat zelene zamenjali črni.
Država je politično razklana tako, kot pred leti ni bila niti pivopivska scena. Tisti, ki zagovarja ene, se skoraj ne sme več družiti z drugače mislečimi. Žalitev ne manjka, vsi so zdaj krivi za vse, za frustracije staršev današnjih politikov, za takratne odločitve staršev istih politikov … In eni so nemudoma krivi za leta in leta dolgo obdobje, vsi drugi pa oprani sleherne odgovornosti.
Sprte družine, vase zaverovani ter vodljivi posamezniki. Drugih ne slišijo, kaj šele poslušajo.
Pravijo, da se je bog, ko je še kimal tam nekje sredi popolnega Niča, počutil kot na našem, domačem šentflorjanskem. In povrhu je imel še slabe sanje. Pa mu je šinilo: »Bodi luč!« Takoj so ga obkrožili nadležni radovedneži, češ, od kod mu ta zamisel, zakaj svet začeti prav z lučjo. Menda je odgovoril, da jo je hotel posvetiti demonom, ki da so vse naokoli.
Luč kaj prida v današnji novi stvarnosti ne pomaga. Političnih džentelmenov pa itak tudi ni. Še sreča, da pomaga kakšno ta rdeče ali ta zeleno. Glede tega se je sprava že obnesla. Glede vsega drugega pa je še hudo daleč in še vedno je nekdo edini pravšnji, drugi pa odveč in ga bo nujno vreči čez krov šenflorjanske barke v razburkano morje vsakdana.
