NA KOŽO
Komentar Darinke Pavlič Kamien: Ena sama fehtarija
Nabiranje sponzorskih ali donatorskih sredstev je v tujini posel in častno delo, pri nas pa poniževanje.
Odpri galerijo
Občasno se znajdem v situaciji, ko je treba podjetja prositi za pomoč. To so prošnje za donacije za dobrodelne projekte ali za sponzorstva v komercialnih projektih.
Če ne veste, donacije so kategorija, za katero donator ne pričakuje nobene protiusluge, ima pa možnost uveljaviti davčno olajšavo do višine 0,3 odstotka obdavčenega prihodka. Pri sponzorstvu gre za poslovno sodelovanje med sponzorjem in prejemnikom sredstev. Sponzor za svoje plačilo pričakuje povratno korist.
V praksi gre največkrat za oglaševanje sponzorja, vse bolj pa prihajajo na dan tudi druge kreativne rešitve.
Tovrstne nabirke denarja so hudičevo zahteven, nehvaležen posel, pri katerem bi si še naša odlična plezalka Janja Garnbret polomila vse prste. Če greš po običajni poti, je redko možno prilesti dlje od prve ovire v podjetju. Če pa človeku že uspe ta čudež, ga z druge frcnejo nekam v neznano s standardnim odgovorom »hvala za danes, se vam bomo oglasili do petega v mesecu«.
Petega se seveda ne zgodi nič, prav tako ne desetega, dvajsetega in tako naprej. Potem telefonariš, nihče se ne oglaša, puščaš sporočila v tajništvu podjetja, še vedno nič. Nato pišeš mail. Tišina. Na koncu to podjetje za vedno prečrtaš s svoje liste priljubljenih.
Nabiranje sponzorskih ali donatorskih sredstev je v tujini posel in častno, cenjeno, dobro delo. Pri nas pa ena sama ponižujoča fehtarija. Prosilci kaj hitro udarimo v zid, prek katerega ne zmoremo. Razen tistih, seveda, ki imajo odlične povezave pri vodstvih podjetja. To je nekako tako, kot bi te na vrh stene pripeljal helikopter, ne pa tvoji krvavi prsti.
Namesto ponosne predstavitve idej in projektov, za katere iščemo podporo in sredstva, smo največkrat postavljeni v vlogo ponižnih in ponižanih, zoprnih nebodigatreba nabiralcev sredstev, ki nekaj hočemo prav v času, ko v podjetju točno za to nimajo časa, nimajo ljudi, nimajo potrjenega proračuna.
Skratka, nimajo ničesar. Niti kulture. Če bi jo imeli, bi prosilca dostojanstveno nagraditi s pozornostjo in s poslovno korektnim, pravočasnim odgovorom. Četudi je ta na koncu »hvala, ne«! Kulture nam res manjka.
Nabiranje sponzorskih ali donatorskih sredstev je v tujini posel in častno delo, pri nas pa poniževanje.
Če ne veste, donacije so kategorija, za katero donator ne pričakuje nobene protiusluge, ima pa možnost uveljaviti davčno olajšavo do višine 0,3 odstotka obdavčenega prihodka. Pri sponzorstvu gre za poslovno sodelovanje med sponzorjem in prejemnikom sredstev. Sponzor za svoje plačilo pričakuje povratno korist.
V praksi gre največkrat za oglaševanje sponzorja, vse bolj pa prihajajo na dan tudi druge kreativne rešitve.
Tovrstne nabirke denarja so hudičevo zahteven, nehvaležen posel, pri katerem bi si še naša odlična plezalka Janja Garnbret polomila vse prste. Če greš po običajni poti, je redko možno prilesti dlje od prve ovire v podjetju. Če pa človeku že uspe ta čudež, ga z druge frcnejo nekam v neznano s standardnim odgovorom »hvala za danes, se vam bomo oglasili do petega v mesecu«.
Petega se seveda ne zgodi nič, prav tako ne desetega, dvajsetega in tako naprej. Potem telefonariš, nihče se ne oglaša, puščaš sporočila v tajništvu podjetja, še vedno nič. Nato pišeš mail. Tišina. Na koncu to podjetje za vedno prečrtaš s svoje liste priljubljenih.
Nabiranje sponzorskih ali donatorskih sredstev je v tujini posel in častno, cenjeno, dobro delo. Pri nas pa ena sama ponižujoča fehtarija. Prosilci kaj hitro udarimo v zid, prek katerega ne zmoremo. Razen tistih, seveda, ki imajo odlične povezave pri vodstvih podjetja. To je nekako tako, kot bi te na vrh stene pripeljal helikopter, ne pa tvoji krvavi prsti.
Namesto ponosne predstavitve idej in projektov, za katere iščemo podporo in sredstva, smo največkrat postavljeni v vlogo ponižnih in ponižanih, zoprnih nebodigatreba nabiralcev sredstev, ki nekaj hočemo prav v času, ko v podjetju točno za to nimajo časa, nimajo ljudi, nimajo potrjenega proračuna.
Skratka, nimajo ničesar. Niti kulture. Če bi jo imeli, bi prosilca dostojanstveno nagraditi s pozornostjo in s poslovno korektnim, pravočasnim odgovorom. Četudi je ta na koncu »hvala, ne«! Kulture nam res manjka.
