NA KOŽO
Komentar Darinke Pavlič Kamien: Dva dni brez trgovin
Medicinske sestre, gostinke, policistke in druge si ne morejo privoščiti podobne praznične sieste.
Odpri galerijo
Preživeli smo božično-novoletne praznike. Ene prvih, ko so bile trgovine zaprte kar dvakrat po dva dni zapored, in lahko bi ostali brez svojih najljubših dobrin. Dovolj, da se Slovenci spet delimo. Na tiste, ki se zmagoslavno trkajo po prsih kot neodvisni od potrošniške histerije, in druge, ki ugotavljajo, da je tem praznikom, kljub lepemu vremenu, vseeno nekaj manjkalo.
Marsikdo je šest dni dopusta zamenjal za šestnajst dni svobode. Za pohode po trgovinah je bilo torej dovolj časa, pa so kljub temu štirje dnevi karantene v obliki zaprtih trgovin marsikoga motili. Zakaj doživljamo tako omejitev svobode trošenja, ki, čeprav stigmatizirana, vseeno nekaj velja? Le malokdo verjame, da se je sprememba zgodila zaradi skrbi za zaposlene, večinoma žensk, ki naj bi tako več časa uživale v krogu svojih najbližjih. Če bi bilo tako, bi se lahko pridušale tudi medicinske sestre, gostinke, policistke in še vrsta drugih sotrpink v storitvenih dejavnostih, ki si ne morejo privoščiti podobne praznične sieste, pa se nanje nihče ne spomni.
Kako bi se javnost odzvala, če bi čez praznike za dva dni zaprli vse bencinske servise ali celo urgenco, kjer je prav tako, tudi ponoči, zaposlenih veliko mož, žena in mater? Ukrep na videz pomeni triumf rahločutnosti nad potrošniškim razvratom, v resnici pa je lahko tudi marsikaj drugega.
Lahko je zmaga sil, ki poskušajo v imenu zaščite družine spodbuditi pragmatično verujoče, da bi pogosteje prihajali bližje k Očetu. Lahko je zmaga tistih, ki se načrtno, kot neke vrste športa, lotevajo sprememb navad soljudi in pri tem doživljajo katarzo, če jim kak spin uspe. So pa tudi tretji, ki vedo, da delovanje megacentrov tudi veliko stane in da v dneh, ko se končno poleže predpraznična mrzlica, njihova bera ni ravno odlična.
Da bi kdor koli od teh popustil potrošnikom, ki si, kljub svetosti družinskih trenutkov, tudi med prazniki želijo del svojega časa prebiti v trgovskih centrih, kot novodobni obliki zbiranja, pač ne gre. Tako pravica enega še vedno ostaja omejena s pravico drugega, le da si tega nismo pripravljeni priznati.
Marsikdo je šest dni dopusta zamenjal za šestnajst dni svobode. Za pohode po trgovinah je bilo torej dovolj časa, pa so kljub temu štirje dnevi karantene v obliki zaprtih trgovin marsikoga motili. Zakaj doživljamo tako omejitev svobode trošenja, ki, čeprav stigmatizirana, vseeno nekaj velja? Le malokdo verjame, da se je sprememba zgodila zaradi skrbi za zaposlene, večinoma žensk, ki naj bi tako več časa uživale v krogu svojih najbližjih. Če bi bilo tako, bi se lahko pridušale tudi medicinske sestre, gostinke, policistke in še vrsta drugih sotrpink v storitvenih dejavnostih, ki si ne morejo privoščiti podobne praznične sieste, pa se nanje nihče ne spomni.
Medicinske sestre, gostinke, policistke in druge si ne morejo privoščiti podobne praznične sieste.
Kako bi se javnost odzvala, če bi čez praznike za dva dni zaprli vse bencinske servise ali celo urgenco, kjer je prav tako, tudi ponoči, zaposlenih veliko mož, žena in mater? Ukrep na videz pomeni triumf rahločutnosti nad potrošniškim razvratom, v resnici pa je lahko tudi marsikaj drugega.
Lahko je zmaga sil, ki poskušajo v imenu zaščite družine spodbuditi pragmatično verujoče, da bi pogosteje prihajali bližje k Očetu. Lahko je zmaga tistih, ki se načrtno, kot neke vrste športa, lotevajo sprememb navad soljudi in pri tem doživljajo katarzo, če jim kak spin uspe. So pa tudi tretji, ki vedo, da delovanje megacentrov tudi veliko stane in da v dneh, ko se končno poleže predpraznična mrzlica, njihova bera ni ravno odlična.
Da bi kdor koli od teh popustil potrošnikom, ki si, kljub svetosti družinskih trenutkov, tudi med prazniki želijo del svojega časa prebiti v trgovskih centrih, kot novodobni obliki zbiranja, pač ne gre. Tako pravica enega še vedno ostaja omejena s pravico drugega, le da si tega nismo pripravljeni priznati.
