Primož Kališnik
NE ME BASAT‘
Objavljeno 21. september 2019 22.25 | Posodobljeno 21. september 2019 22.25

Kolumna Primoža Kališnika: Hvala, vatikanski krojač

Ključne besede: komentar
FOTO: MAVRIC PIVK
Zadnja leta je kurbarija prišla na slab glas. Ni več, kar je bila. Ljudje pravijo, da to ni več to. Da ni treba več poznati hakeljcev, potrebnih za kakovostno kurbarijo. Zdaj je lahko kurbir že vsak.

Greš čez mejo in se v avstrijskem bordelu oblečeš v šlafrok, naročiš kozarček penine in vložiš potrebno delnico v tisto čudovito delniško družbo, za katero ti zagotavljajo, da je prava, in si že lahko kurbir.
Kurbir brez prave izobrazbe. Taka kurbarija je, kot bi vodil nuklearko z osnovno šolo, pa da ti matematika in fizika nista šli.
Podobno je s humorjem. Menda ga danes skoraj ni več. Ne belega in ne črnega, pa čeprav so ta beli in ta rdeči pri nas na silo oženjeni že od zadnje večje vojne naprej.

No, nekaj ga imajo: ta beli pravijo, da so v zadnji vojni zmagali, črni pa, da imajo radi vse ljudi.
Tudi ta rdeče. A tudi ta rdeči nimajo smisla za humor. Včasih in večkrat so ga imeli, pravijo, a le, če so pisali humor brez prve črke te besede. Humor brez h-ja ni hec, ker je smrtno resen.

Tradicionalna slovenska družba izginja in z njo vrednote, o katerih pišem.
O politiki naj ne pišem ne samo zato, ker se nanjo nič ne spoznam, pač pa, ker to nikogar ne zanima. O kolesarstvu naj ne pišem, ker je tega itak preveč. Se strinjam. Število mrtvih kolesarjev narašča. Kdor se ne ubije, se vsaj dobro pobije.
O religijah ne pišem in tudi o veri ne, ker se božjega imena ne sme omenjati po nemarnem. S tem se globoko strinjam. Nekatere stvari je treba pustiti take, kot so, dovolj je, da sem z nebesi dopisno povezan z dvema križcema, ki ju nosim na ogrlici. Darilo hčere, obakrat iz ortodoksnega dela krščanske sirtaki Evrope. Pravoslavni križ je še bolj internacionalen znak za težave kot rimskokatoliški: težav nimaš le, ko greš na baklavo, ampak tudi na dopustu, na Jadranu.

Mojih križcev ne bom nikoli pokril. Zakaj, je moja stvar, o politiki, veri in religiji se ne razpravlja in o tem se ljudi ne sprašuje. Če bi mi hči prinesla v dar polmesec, bi ga obesil poleg križcev. Potem bi imel težave s celim svetom.
Nekateri mislijo drugače, nekoč sem dal nekemu Srbu piti rakijo iz kavne skodelice, ki je imela spodaj vgraviran zlat polmesec. Moj humor mu ni bil všeč. Saj pravim, da humorja ni. Ne glede ponudbe in ne glede povpraševanja.

Moj najbolj svež spomin na križ sega do strica, župnika, ki se je pred časom poslovil s tega sveta in zdaj mašuje pri sosedih. Če bom pisal o njem, lahko brez zadrege povem, da bom pisal o preprečevanju kurbarije in kolesarstvu in spovedi. V Kostanjevici na Krki, kjer je služboval, je bil farovž povezan z likovno galerijo, spredaj je bilo dvorišče, kjer so postavljali razstave. Čez to dvorišče so ženice hodile k molitvi v farovž. In na tem dvorišču so nekoč postavili razstavo aktov, to je, ko je kamen naga baba. Stric je bil sicer ne samo dober človek, ampak tudi liberalen, a tiste tete brez tekstila so bile preveč. Ponoči jim je iz papirja izstrigel in zlepil kopalke in jih oblekel. Ko je bila naslednje jutro otvoritev razstave, je nastalo nekaj, čemur bi Irwini zagotovo rekli uporabna umetnost.

Moj stric je bil vatikanski krojač in za tem stojim.
Potem so ga prešolali v drugo župnijo, do cerkve in farovža je bil strm, makadamski klanec. Ustno izročilo pravi, da je stric malo pred tem nabavil dirkalno cestno kolo in da je med neko pridigo rekel, da sveto pismo govori »napravite pot gospodu« in da to v slovenščini pomeni, da je cesta do cerkve in farovža slaba. Menda – a tako le legenda – so vaščani pot asfaltirali in to za cestno dirkalno kolo ni slabo. Zmogli so brez 2TDK.

Zadnjič sem dobil obvestilo iz pozabljene banke, pisalo je, da imam na računu par dolarjev.
Dal mi jih je, pred desetletji, v dar moj stric, župnik, ko sem preživljal dopust pri njem na Dolenjskem.
Takrat sem mu bil tako hvaležen, da mu nisem povedal, da sem bil jaz tisti, ki je med pogrebnim sprevodom, na čelu katerega je po mostu čez Krko hodil in molil moj dragi stric, glasno padel v Krko – skakali smo z mostu, in ko sem videl, da prihaja stric s pogrebniki in pripadajočo stranko, sem se v strahu oklenil tramu. Moči so popustile ravno, ko je bil stric nad menoj. Prosti pad je bil močnejša sila kot moja molitev, da se to ne bi zgodilo.

Evo, dragi stric Mihec, zdaj priznam. Malo pozno. K spovedi si nikoli nisem upal, sem uporabil lažjo pot.
Deli s prijatelji