NA EKS
Kolumna Mateja Fišerja: Strah (Fear) po Bobu Woodwardu
Preveč je novinarjev, ki so za svojo pot do resnice plačali z življenjem.
Odpri galerijo
Woodward je za knjigo opravil stotine ur pogovorov z nekdanjimi sodelavci predsednika Trumpa. FOTO: Arhiv
Končno jo imamo na mizi. Prešnji teden je v New Yorku z nestrpnostjo pričakovanja izšla knjiga Fear (strah) legendarnega novinarja Boba Woodwarda.
Gre za najbolj pričakovano knjigo letošnjega leta oziroma najbolj pričakovano knjigo celotnega mandata Donalda Trumpa. Woodward se v njej ukvarja prav z njim. S Trumpom. Novinarski poklic je marsikdaj podcenjen. V veliko primerih tudi neviden, saj je tisto, kar pride v javnost, le del, vrh ledene gore dela, ki je opravljeno v ozadju.
Preveč je novinarjev, ki so za svojo pot do resnice plačali z življenjem. Napad na novinarja je eno najbolj gnusnih dejanj, kar jih premore današnja civilizacija. Javne osebnosti, ki, kot pove že beseda, delijo del svojega življenja z javnostjo in večinoma od te tudi živijo, prevečkrat preidejo tisto nevidno mejo, ki deli vodjo od vladarja.
Današnji čas potrebuje vodje v vseh segmentih, tudi na moralnem. Novinarji in mediji so korektiv, ki nastavlja ogledalo, tisti segment, ki v pluralnem svetu mnenj prepreči, da posameznik izgubi usmeritev in želi vladati. Novinarstvo je protiutež na tehtnici zdrave pameti. Marsikdo poreče, da ni tako. Veliko jih je, ki so prodali svoje ime. Tudi za majhen denar. Takrat je konec. Konec kompetence, konec tistega, čemur rečemo kredibilnost.
Potem je vsako mnenje brezpredmetno, ga ni. Tako pridejo na štih vladarji. Tisti, ki lahko ali mislijo, da lahko vse kupijo. In začnejo se friziranje mnenj, odmik od realnosti, paralaksa med dejanskim in realnim. Ni pomembno, ali je mnenje levo, desno, črno ali belo, pomembno je, da je konsistentno. Tako ohranja dolgoročno kredibilnost.
Ameriški medijski prostor je med najbolj razvitimi, kar jih poznamo. Z vsemi svojim dobrimi in slabimi stvarmi. Poznani so profili posameznih medijev, poznane so preference njihovih lastnikov in tako se mediji postavijo v paleto različnih mnenj. Bob Woodward je eden najprepoznavnejših novinarjev na svetu. Je del legendarnega dvojca Bob Woodward in Carl Bernstein, ki mu je uspelo sesuti ameriškega predsednika Richarda Nixona.
Bolje povedano, Nixon se je sesul sam, Woodward in Bernstein sta le raziskovala in objavila, kar je Nixon počel. Ta del zgodovine poznamo pod imenom afera Watergate, ki se je končala z Nixonovim odstopom 9. avgusta 1974. Ta afera ni imela zgolj političnih konsekvenc, imela jih je tudi v popularni kulturi. All The President's Men je knjiga, ki sta jo Woodward in Bernstein ob tem izdala, sledile pa so še filmska različica in mnogo drugih. Kot je bilo zapisano, je to eden najboljših primerov preiskovalnega novinarstva doslej.
Knjiga je bila prelomna tudi zaradi dejstva, da so začeli ljudje brati knjige kot novice in ne zgolj kot literaturo. S tem sta razširila pojem žurnalizma v knjižni obliki. Ob izidu knjige Fear se nehote pojavljajo vzporednice med Nixonom in Trumpom. Povezovalni element je tudi Bob Woodward, ki je sledil vsem predsednikom od Nixona do danes.
Gre za novinarja, zaradi katerega dobi marsikateri ameriški predsednik, politik in uradnik telečje noge, ko mu ta potrka na vrata. Fear je edina, ki je izšla sredi aktualnega predsedniškega mandata. Toliko se je nabralo v dobrem letu in pol njegovega delovanja. Woodward je videl marsikaj, vendar gre pri aktualnem predsedniku za eno najbolj kontroverznih osebnosti, kar jih je sedelo v Beli hiši.
Trump je presenetil, presenetil je tako svetovno javnost kot ameriško. To so zaznali šele takrat, ko mu je uspelo dobiti nominacijo med republikanci, saj je moral ob tem poraziti šestnajst protikandidatov. Prej so ga dojemali kot kandidata z ničelno verjetnostjo za zmago. Po zmagi v republikanskem taboru se je začela snežna kepa valiti vedno hitreje.
Woodward je za knjigo opravil stotine ur pogovorov z nekdanjimi sodelavci predsednika, nasprotniki in drugimi. Predsednik mu med pisanjem knjige ni hotel dati intervjuja, naslov pa prihaja iz pogovora, ki ga je Woodward opravil s predsednikom v času, ko je bil še predsedniški kandidat in je izjavil; »Real power is – I don't even want to use the word – fear«, prava moč je, te besede niti nočem uporabiti, strah. Knjiga se bere kot zmes fikcije in realnosti, v posameznih trenutkih se bralec vpraša, ali je to res mogoče. Končna ugotovitev je ena.
Aktualni ameriški predsednik je vladar, nikakor voditelj. Ameriški mediji imajo o čem poročati, tako etablirani kot preostali. Edino upanje, ki nam ostane, je dejstvo, da je Bob Woodward še vedno na naši strani.
Gre za najbolj pričakovano knjigo letošnjega leta oziroma najbolj pričakovano knjigo celotnega mandata Donalda Trumpa. Woodward se v njej ukvarja prav z njim. S Trumpom. Novinarski poklic je marsikdaj podcenjen. V veliko primerih tudi neviden, saj je tisto, kar pride v javnost, le del, vrh ledene gore dela, ki je opravljeno v ozadju.
Preveč je novinarjev, ki so za svojo pot do resnice plačali z življenjem. Napad na novinarja je eno najbolj gnusnih dejanj, kar jih premore današnja civilizacija. Javne osebnosti, ki, kot pove že beseda, delijo del svojega življenja z javnostjo in večinoma od te tudi živijo, prevečkrat preidejo tisto nevidno mejo, ki deli vodjo od vladarja.
Današnji čas potrebuje vodje v vseh segmentih, tudi na moralnem. Novinarji in mediji so korektiv, ki nastavlja ogledalo, tisti segment, ki v pluralnem svetu mnenj prepreči, da posameznik izgubi usmeritev in želi vladati. Novinarstvo je protiutež na tehtnici zdrave pameti. Marsikdo poreče, da ni tako. Veliko jih je, ki so prodali svoje ime. Tudi za majhen denar. Takrat je konec. Konec kompetence, konec tistega, čemur rečemo kredibilnost.
Potem je vsako mnenje brezpredmetno, ga ni. Tako pridejo na štih vladarji. Tisti, ki lahko ali mislijo, da lahko vse kupijo. In začnejo se friziranje mnenj, odmik od realnosti, paralaksa med dejanskim in realnim. Ni pomembno, ali je mnenje levo, desno, črno ali belo, pomembno je, da je konsistentno. Tako ohranja dolgoročno kredibilnost.
Ameriški medijski prostor je med najbolj razvitimi, kar jih poznamo. Z vsemi svojim dobrimi in slabimi stvarmi. Poznani so profili posameznih medijev, poznane so preference njihovih lastnikov in tako se mediji postavijo v paleto različnih mnenj. Bob Woodward je eden najprepoznavnejših novinarjev na svetu. Je del legendarnega dvojca Bob Woodward in Carl Bernstein, ki mu je uspelo sesuti ameriškega predsednika Richarda Nixona.
Bolje povedano, Nixon se je sesul sam, Woodward in Bernstein sta le raziskovala in objavila, kar je Nixon počel. Ta del zgodovine poznamo pod imenom afera Watergate, ki se je končala z Nixonovim odstopom 9. avgusta 1974. Ta afera ni imela zgolj političnih konsekvenc, imela jih je tudi v popularni kulturi. All The President's Men je knjiga, ki sta jo Woodward in Bernstein ob tem izdala, sledile pa so še filmska različica in mnogo drugih. Kot je bilo zapisano, je to eden najboljših primerov preiskovalnega novinarstva doslej.
Knjiga je bila prelomna tudi zaradi dejstva, da so začeli ljudje brati knjige kot novice in ne zgolj kot literaturo. S tem sta razširila pojem žurnalizma v knjižni obliki. Ob izidu knjige Fear se nehote pojavljajo vzporednice med Nixonom in Trumpom. Povezovalni element je tudi Bob Woodward, ki je sledil vsem predsednikom od Nixona do danes.
Gre za novinarja, zaradi katerega dobi marsikateri ameriški predsednik, politik in uradnik telečje noge, ko mu ta potrka na vrata. Fear je edina, ki je izšla sredi aktualnega predsedniškega mandata. Toliko se je nabralo v dobrem letu in pol njegovega delovanja. Woodward je videl marsikaj, vendar gre pri aktualnem predsedniku za eno najbolj kontroverznih osebnosti, kar jih je sedelo v Beli hiši.
Trump je presenetil, presenetil je tako svetovno javnost kot ameriško. To so zaznali šele takrat, ko mu je uspelo dobiti nominacijo med republikanci, saj je moral ob tem poraziti šestnajst protikandidatov. Prej so ga dojemali kot kandidata z ničelno verjetnostjo za zmago. Po zmagi v republikanskem taboru se je začela snežna kepa valiti vedno hitreje.
Preveč je novinarjev, ki so za svojo pot do resnice plačali z življenjem.
Woodward je za knjigo opravil stotine ur pogovorov z nekdanjimi sodelavci predsednika, nasprotniki in drugimi. Predsednik mu med pisanjem knjige ni hotel dati intervjuja, naslov pa prihaja iz pogovora, ki ga je Woodward opravil s predsednikom v času, ko je bil še predsedniški kandidat in je izjavil; »Real power is – I don't even want to use the word – fear«, prava moč je, te besede niti nočem uporabiti, strah. Knjiga se bere kot zmes fikcije in realnosti, v posameznih trenutkih se bralec vpraša, ali je to res mogoče. Končna ugotovitev je ena.
Aktualni ameriški predsednik je vladar, nikakor voditelj. Ameriški mediji imajo o čem poročati, tako etablirani kot preostali. Edino upanje, ki nam ostane, je dejstvo, da je Bob Woodward še vedno na naši strani.
