Kolumna Lare Paukovič: Vprašanje materinstva
Ampak kaj pa, če želiš živeti na drugačen način: imeti dinamično kariero, se izobraževati, preizkušati reči zunaj svoje cone udobja?
Odpri galerijo
Število žensk, ki niso pripravljene postati mame, bo vedno zanemarljivo v primerjavi s tistimi, ki so. FOTOGRAFIJI: guliver/GETTY IMAGES
Trenutno berem dve tematsko zelo podobni avtobiografski knjigi: Materinstvo kanadske avtorice Sheile Heti (v okviru literarnega festivala Fabula bo kmalu obiskala Ljubljano) in Pišem sebi irske pisateljice Emilie Pine. Obe imata nekaj čez štirideset let in obe sta brez otrok. Heti v svoji knjigi razmišlja o smislu tega, da imaš otroka, in dokončno najde odgovor, da si ga sama ne želi, Pine pa v enem izmed svojih esejev piše o bolečem obdobju poskusov zanositve, ki so splavali po vodi – nazadnje se je morala sprijazniti s tem, da nikoli ne bo mama (četudi je pred tem dolgo cincala, da je sploh sprejela odločitev za otroka, in sprejela jo je šele v poznih tridesetih).
Vprašanje materinstva je za žensko eno najtežjih, sploh danes, ko imamo vsaj v razvitih zahodnih družbah možnost, da postanemo vse, kar še pred nekaj desetletji nismo mogle biti – avtorice, znanstvenice, uspešne poslovne ženske, da potujemo in gojimo različne hobije. Seveda obstajajo ženske, ki jim te možnosti ne pomenijo nič, in že od zgodnje mladosti vedo, da si bodo življenje oblikovale tako, da bodo lahko čim bolj predano vzgajale otroke. Ampak kaj pa, če želiš živeti na drugačen način: imeti dinamično kariero, se izobraževati, preizkušati reči zunaj svoje cone udobja? Nekatere kritike, ki jih je Sheila Heti dobila za svojo knjigo, in to od žensk, dokazujejo, da taka odločitev še vedno vzbuja nelagodje; da je ženska, ki na prvo mesto postavlja sebe in sploh razmišlja o tem, zakaj na svet pripeljati novo bitje, sebična in razvajena. Ampak v redu, pač je. Živi življenje, s katerim je zadovoljna, in ni ji vseeno, kako bo videti v naslednji fazi, fazi materinstva. Kajti takrat bo nekaj časa samo mama. Tudi če imaš razumevajočega partnerja, je dejstvo, da bo levji delež obveznosti pri skrbi za otroka vsaj na začetku padel nate. Še toliko težje se je s tem sprijazniti ženskam, kot sta Sheila Heti in Emilie Pine, ustvarjalki, ki jima ogromno pomeni čas zase, za pisanje; otrok pa pomeni, da si bo treba čas za ustvarjanje vsaj kakšno desetletje krasti. O tem brez zadržkov govorita obe. »Pogovarjala sva se o možnostih, da bi postala mama in oče. Kot ljudje, ki imajo radi mir in tišino in prostor za branje in pisanje, sva skoraj nostalgično govorila o svojem življenju. Otrok bi pomenil, da se za leta odpoveva vsemu temu. Bi bilo vredno?«, na primer zapiše Emilie Pine, Heti pa se sprašuje, ali ni dovolj, da gene prenaša naprej s svojo umetnostjo. Nekateri imajo toliko in toliko otrok, ona toliko in toliko knjig. Kajti nekaj namesto otrok vendarle mora imeti – ženska brez njih je ves čas pod kritičnim drobnogledom, kako bo zapolnila svoj čas, kaj bo naredila iz sebe, zdaj, ko se je odločila, da bo ignorirala tisto najbolj osnovno nalogo svojega spola.
Pred leti, ko se o dilemah, povezanih z materinstvom, še ni toliko govorilo (no, pa saj se tudi danes ne, a že to, da smo dobili prevod knjige, kjer je neodločitev za otroka glavna tema, je spodbudno), sem bila izjemno vesela, ko sem v Elle prebrala kolumno Katje Kozlevčar o tem, kako si trenutno ne želi otroka in kako je zaradi tega sicer nerazumljena, vendar – kar je najpomembnejše – pomirjena s sabo. »Redki so tisti, ki razumejo, da so moje ambicije drugačne od večine žensk, da nimam materinskega čuta in da se mi dojenčki ne zdijo najbolj ljubka bitja na planetu. Ne želim, da me okolica definira samo glede na to, da sem rodila, želim, da govorijo moje izkušnje, moja osebnost in ambicije.« Zdelo se mi je, da je končno nekdo naglas povedal to, kar sem si mislila tudi sama, čeprav sem bila takrat v zgodnjih dvajsetih in sploh nepripravljena na otroka. A štiri leta starejša še vedno razmišljam podobno in rada bi, da moje razmišljanje ne naleti na čudenje, temveč na razumevanje. Tako ali tako večina žensk na koncu vseeno izbere konvencionalen način življenja. Število žensk, ki niso pripravljene postati mame, bo vedno zanemarljivo v primerjavi s tistimi, ki so. Odločitev neke avtorice ali sosede iz tretjega nadstropja, da ne bo imela otrok, tako ne bo v nobenem smislu ogrozilo družinskih vrednot v družbi ali prepričalo petsto drugih žensk, da si premislijo glede materinstva. To pa še ne pomeni, da ta odločitev ni pomembna – moramo ji dati težo in jo sprejeti. Tako se bodo bolje počutile tudi ženske, ki so si, kot Emilie Pine, otroka želele, pa jim to ni uspelo. Njihovo življenje brez potomstva ni vredno prav nič manj kot življenje izpolnjene matere.
Vprašanje materinstva je za žensko eno najtežjih, sploh danes, ko imamo vsaj v razvitih zahodnih družbah možnost, da postanemo vse, kar še pred nekaj desetletji nismo mogle biti – avtorice, znanstvenice, uspešne poslovne ženske, da potujemo in gojimo različne hobije. Seveda obstajajo ženske, ki jim te možnosti ne pomenijo nič, in že od zgodnje mladosti vedo, da si bodo življenje oblikovale tako, da bodo lahko čim bolj predano vzgajale otroke. Ampak kaj pa, če želiš živeti na drugačen način: imeti dinamično kariero, se izobraževati, preizkušati reči zunaj svoje cone udobja? Nekatere kritike, ki jih je Sheila Heti dobila za svojo knjigo, in to od žensk, dokazujejo, da taka odločitev še vedno vzbuja nelagodje; da je ženska, ki na prvo mesto postavlja sebe in sploh razmišlja o tem, zakaj na svet pripeljati novo bitje, sebična in razvajena. Ampak v redu, pač je. Živi življenje, s katerim je zadovoljna, in ni ji vseeno, kako bo videti v naslednji fazi, fazi materinstva. Kajti takrat bo nekaj časa samo mama. Tudi če imaš razumevajočega partnerja, je dejstvo, da bo levji delež obveznosti pri skrbi za otroka vsaj na začetku padel nate. Še toliko težje se je s tem sprijazniti ženskam, kot sta Sheila Heti in Emilie Pine, ustvarjalki, ki jima ogromno pomeni čas zase, za pisanje; otrok pa pomeni, da si bo treba čas za ustvarjanje vsaj kakšno desetletje krasti. O tem brez zadržkov govorita obe. »Pogovarjala sva se o možnostih, da bi postala mama in oče. Kot ljudje, ki imajo radi mir in tišino in prostor za branje in pisanje, sva skoraj nostalgično govorila o svojem življenju. Otrok bi pomenil, da se za leta odpoveva vsemu temu. Bi bilo vredno?«, na primer zapiše Emilie Pine, Heti pa se sprašuje, ali ni dovolj, da gene prenaša naprej s svojo umetnostjo. Nekateri imajo toliko in toliko otrok, ona toliko in toliko knjig. Kajti nekaj namesto otrok vendarle mora imeti – ženska brez njih je ves čas pod kritičnim drobnogledom, kako bo zapolnila svoj čas, kaj bo naredila iz sebe, zdaj, ko se je odločila, da bo ignorirala tisto najbolj osnovno nalogo svojega spola.
Pred leti, ko se o dilemah, povezanih z materinstvom, še ni toliko govorilo (no, pa saj se tudi danes ne, a že to, da smo dobili prevod knjige, kjer je neodločitev za otroka glavna tema, je spodbudno), sem bila izjemno vesela, ko sem v Elle prebrala kolumno Katje Kozlevčar o tem, kako si trenutno ne želi otroka in kako je zaradi tega sicer nerazumljena, vendar – kar je najpomembnejše – pomirjena s sabo. »Redki so tisti, ki razumejo, da so moje ambicije drugačne od večine žensk, da nimam materinskega čuta in da se mi dojenčki ne zdijo najbolj ljubka bitja na planetu. Ne želim, da me okolica definira samo glede na to, da sem rodila, želim, da govorijo moje izkušnje, moja osebnost in ambicije.« Zdelo se mi je, da je končno nekdo naglas povedal to, kar sem si mislila tudi sama, čeprav sem bila takrat v zgodnjih dvajsetih in sploh nepripravljena na otroka. A štiri leta starejša še vedno razmišljam podobno in rada bi, da moje razmišljanje ne naleti na čudenje, temveč na razumevanje. Tako ali tako večina žensk na koncu vseeno izbere konvencionalen način življenja. Število žensk, ki niso pripravljene postati mame, bo vedno zanemarljivo v primerjavi s tistimi, ki so. Odločitev neke avtorice ali sosede iz tretjega nadstropja, da ne bo imela otrok, tako ne bo v nobenem smislu ogrozilo družinskih vrednot v družbi ali prepričalo petsto drugih žensk, da si premislijo glede materinstva. To pa še ne pomeni, da ta odločitev ni pomembna – moramo ji dati težo in jo sprejeti. Tako se bodo bolje počutile tudi ženske, ki so si, kot Emilie Pine, otroka želele, pa jim to ni uspelo. Njihovo življenje brez potomstva ni vredno prav nič manj kot življenje izpolnjene matere.
