Objavljeno 11. september 2018 09.55 | Posodobljeno 11. september 2018 09.55

Kolumna Lare Paukovič: Promocija debelosti ali slavljenje drugačnosti?

Ključne besede: kolumna
Dekle kljub vsej svoji samozavesti, ki je sicer občudovanja vredna, potrebuje zdravniško vodeno dieto.
Tess pri višini 167 centimetrov tehta približno 130 kilogramov. FOTO: Facebook
Če vas vsaj malo zanimajo teme, o katerih pišejo lifestyle mediji po svetu, gotovo niste spregledali polemike, ki se je razvila zaradi naslovnice britanske revije Cosmopolitan. Urednica britanske izdaje Farrah Storr se je namreč odločila, da bo oktobrsko dekle z naslovnice plus-size manekenka Tess Holliday. V svetu manekenk močnejše postave je zvezda (na instagramu ji sledita skoraj dva milijona ljudi) – vendar pri njej, ko rečemo močnejše postave, ne mislimo na kakšnih pet ali deset kilogramov viška, tako kot pri recimo še eni svetovno znani plus-size manekenki, Ashley Graham. Tess pri višini 167 centimetrov tehta približno 130 kilogramov, kar jo zanesljivo uvršča v kategorijo čezmerne debelosti, ki je lahko tudi življenjsko ogrožajoča. Kot je dejala v nedavnem intervjuju, z osebnim trenerjem sicer vadi štirikrat na teden, občasno gre tudi v hribe ali smučat, tako da njena debelost očitno ni v celoti posledica nezdravega življenja. Prav tako je povedala, da je v preteklosti zaradi prevelike teže hudo trpela, da je bila ves čas tarča zmerljivk, zdaj pa se je odločila vsemu temu narediti konec, vzljubiti kožo, v kateri živi, in spodbujati tudi druga dekleta, ki se borijo z debelostjo, da bi storila enako. Leta 2013 je na instagramu začela kampanjo #effyourbeautystandards (k vragu z vašimi lepotnimi standardi), letos pa izdala biografijo Ne tako prefinjena umetnost debelosti: ljubiti telo, v katerem si.

Vseeno Tess na naslovnici marsikoga ni prepričala – med slednjimi je tudi novinar in voditelj Piers Morgan, ki se je odzval zelo burno. »Medtem ko se Velika Britanija bori s krizo debelosti, najhujšo do zdaj, je to nova naslovnica Cosma. Nanjo naj bi gledali kot na velik korak v smeri gibanja Body Positivity. Kakšen nesmisel! Takšna naslovnica je prav tako nevarna kot tista z dekleti, ki nosijo številko 32.« Cosmopolitanu je očital še, da promovira morbidno debelost. Tess in urednica Farrah Storr sta udarili nazaj, češ da sporočilo sporne naslovnice ni »vsi bodimo debeli«, ampak »imejmo se radi, čeprav nismo popolni«. Storrova je dodala, da nikakor ne promovirajo debelosti, temveč Tess kot osebo ne glede na njeno postavo.

Resnica je verjetno nekje vmes. Hvala bogu za plus-size manekenke na naslovnicah. Ampak kaj je narobe s plus-size manekenkami, ki imajo postavo povprečne ženske, kot sta prej omenjena Ashley Graham ali Chloe Marshall? To so dekleta, ki kljub tistim desetim ali petnajstim kilogramov viška, ki jim preprečujejo, da bi bile navadne vrhunske manekenke, kažejo navadnim smrtnicam, da se ni treba podrejati lepotnim standardom, da bi bile čudovite, hkrati pa še vedno pazijo na svoje telo in skrbijo, da ostajajo fit. Tako prikazujejo šport ne le v luči spremljevalca stradanja, ki nas bo nekoč pripeljal do tega, da bomo videti kot palčke na dveh nogah, ampak kot sredstvo za vzdrževanje zdrave postave, pa četudi z malo več oblinami. Ženska, ki na naslovnici vidi takšno manekenko, ne kake s konfekcijsko številko 34, recimo pomisli: o, ta je pa skoraj kot jaz, samo če bi se mi dalo malo večkrat v fitnes, da bi imela tako čvrsta stegna kot ona. Misel ob naslovnici s Tess gre žal bolj v drugo smer. Češ, če je ona lahko na naslovnici, z mano očitno ni tako slabo (odpre vrečko čipsa).

Tess je morda karizmatična oseba z lepo kariero, ampak čisto po pravici povedano morda res ni najprimernejša za naslovnico Cosmopolitana. Gre za dekle, ki kljub vsej svoji samozavesti, ki je sicer občudovanja vredna, potrebuje zdravniško vodeno dieto (ja, res sem to napisala, pribijte me na križ), ker bodo posledice takšne debelosti vidne slej ko prej, če zdaj, kot pravi sama, še niso. In pri rečeh, ki niso pretirano zdrave niti estetske, po mojem mnenju ne gre za to, da jih sprejmeš, ampak da jih poskušaš čim prej spremeniti – v skladu s svojimi zmožnostmi; vmes pa se ti na naslovnicah pač ni treba pojavljati. Na svetu je kup čudovitih modelov, ki na drugačne, upam si zapisati celo bolj izvirne, načine spodkopavajo ustaljena mnenja, ki jih imamo o lepotnih standardih. Ampak domnevam, da je šla urednica revije v tak ekstrem z namenom, ker je vedela, da bo naslovnica pritegnila pozornost javnosti in povečala prodajo. Tu pa smo spet pri težavi medijev danes: na zmernost se nihče več ne odzove, vse mora biti napihnjeno – sporočilo, četudi pozitivno, pa se pogosto izgubi.
Deli s prijatelji