NA EKS

Kolumna Lare Paukovič: Prepričevati prepričane

V zadnjem času je vzniknilo veliko akcij in kampanj, ki ljudi pozivajo k branju ali obisku knjigarn.
Fotografija: Knjige so kul! FOTO: BLAŽ SAMEC
Odpri galerijo
Knjige so kul! FOTO: BLAŽ SAMEC

Onidan sem brala kolumno pisateljice in prevajalke Jedrt Lapuh Maležič Vsi ti metri knjig: snobizem?, ki za izhodišče jemlje trenutno zelo popularno razpravo o nebranju in nekupovanju knjig. Še pred karanteno, ki je poglobila krizo knjižne panoge, se je v javnem prostoru odprla množica debat v slogu »raziskava XY je pokazala, da je bralcev vse manj, vsako leto izgubimo toliko in toliko bralcev, nebralci so bolj dovzetni za populizem, nebranje ustvarja vodljivo družbo, ojoj, kaj nam je zdaj storiti« ...


Tudi novinarji in avtorji smo podlegali takim krilaticam; ne nazadnje nihče ne sliši rad, da je področje, s katerim se ukvarja, v krizi – treba je nekako prepričati ljudi, da bodo spet brali! Da so knjige kul, da je treba hoditi v knjigarne! Ampak kako? Priznam, da mi je začelo iti na določeni točki posiljeno promoviranje branja rahlo na živce. Navdušenje ob odkritju knjige, ki bi jo »morali prebrati vsi«, ali ogledu videa, v katerem je branje prikazano na privlačen in priljuden način, sčasoma zbledi.

Kajti slej ko prej se je treba sprijazniti s tem, da se vsi, ki se nas to dotakne, vrtimo v enem in istem krogu somišljenikov, medtem ko ljudem, ki ne berejo, ne bi moglo biti bolj vseeno, da je problem, da ne berejo. In kar je najtežje požreti nam ljubiteljem in promotorjem branja: mnogi med njimi v resnici niso v košu polpismenih, zlahka vodljivih ljudi, kamor si želimo zmetati vse, ki ne posegajo redno po knjigah – tudi brez branja povsem zadovoljivo vozijo skozi življenje, so povprečno razgledani ljudje, s katerimi se da debatirati. Informacije pač dobijo drugod, ne v knjigah. V medijih, prek dokumentarcev, filmov, podkastov; med pogovori s prijatelji.
Knjige so kul! FOTO: BLAŽ SAMEC
Knjige so kul! FOTO: BLAŽ SAMEC

A očitno nisem edina, ki se ji zdi situacija rahlo brezupna. »Imeti knjige in jih prebirati je postalo predmet moraliziranja,« zapiše Jedrt Lapuh Maležič v kolumni. In nadaljuje: »Milo rečeno ne kapiram, kako točno streti to upornost človeka, ki iz principa ne bere ali pa zase zatrjuje, da zelo veliko bere, ampak ne knjig. In pri knjigah se tu zmeraj misli na leposlovje. Ne kapiram, zakaj je v uporu človeka, ki mu svetujejo, naj bere, nekaj meni še kako razumljivega – ko pa se imam vendarle za bralko in prevajalko, tudi pisko. Predvsem ne kapiram, kaj bi lahko kdo rekel človeku, ki 'veliko bere, ampak ne knjig', da bi si blagohotno premislil in posegel po leposlovju.«

V zadnjem času je vzniknilo veliko akcij in kampanj, ki ljudi pozivajo k branju ali obisku knjigarn. Vse več je literarnih instagram profilov in knjižnih blogerjev, avtorji v promocijskih videoposnetkih berejo (beremo) svoja dela in razlagajo, da je branje the best. To se mi v bistvu zdi super – za tiste, ki so že naklonjeni branju. Kar se lahko zgodi s pomočjo takih kampanj, je to, da se bo bralec, ki si knjige večinoma izposoja v knjižnici, po dolgem času odpravil v knjigarno, da bi podprl založništvo. Da bo bralka družbenih romanov prebrala bralni seznam, ki ga je sestavila njena najljubša avtorica, na njem našla trenutno aktualen krimič in se preizkusila še v branju tega žanra. A da bo človek, ki ni nikoli prijel knjige v roke, pogledal video o branju in se odločil, da bo postal bralec, se mi zdi malodane nemogoče. »Kako lahko sploh vzbudiš gušt v človeku?« se upravičeno sprašuje Jedrt Lapuh Maležič. Z moraliziranjem, da je luzer, ker ne bere, sigurno ne.
Dopuščanje užitkov vseh vrst FOTO: SHUTTERSTOCK
Dopuščanje užitkov vseh vrst FOTO: SHUTTERSTOCK

Zaprtost v mnenjske mehurčke je ne nazadnje širši problem, ne samo problem branja in nebranja – bralcem se zdi, da je zavest o tem, da je treba brati, med najpomembnejšimi informacijami, ki jih je treba posredovati naprej; nekomu drugemu ni jasno, zakaj nekdo ne gleda youtube vlogov. Še en primer: Radio Prvi je pred časom začel s podkastom Evolucija užitka, ki naj bi prispeval k odprtemu diskurzu o spolnosti. A zelo verjetno, da bodo te oddaje, ki na primer govorijo o poligamiji, ženskem užitku, zadovoljivi spolnosti v starosti, poslušali večinoma tisti, ki že imajo odprt pogled na spolnost. »Vtis, kakšna je danes spolnost, je predvsem odvisen od mnenjskega mehurčka, v katerem se giblješ,« pravi ena od ustvarjalk oddaje Urška Henigman.

»Ves čas lahko spremljaš pozitiven pogled na spolnost, sprejemanje različnosti, dopuščanje užitkov vseh vrst, potem pa te šokira rezultat referenduma o družinskem zakoniku.« Večino časa torej prepričujemo prepričane ...

Predstavitvene informacije

Predstavitvene informacije