NA KOŽO
Kolumna Dušana Malovrha: Vozi se šola v daljavo
Kar bi moralo najbolj skrbeti, so velikanske razlike v pouku na daljavo med osnovnimi šolami.
Odpri galerijo
»Potem so to v bistvu že počitnice …« je drugi dan neuspešnih poskusov, da bi vstopil v spletno učilnico pouka na daljavo, izza računalnika nedolžno zažgolel naš sedmošolec. Lahko sem le nemočno prikimal. Žal se ni motil. V bistvu ima prav.
Akademska in raziskovalna mreža Slovenije – Arnes, javni zavod, ki zagotavlja omrežne storitve organizacijam s področja raziskovanja, izobraževanja, je namreč v ponedeljek in torek klecal in pokleknil pod plazom uporabnikov, ki jih je bilo menda 400 procentov več kot (v izobraževanju) med spomladanskim zaprtjem zaradi koronavirusa. Šele v tretje je šlo, čeprav ne tako rado. V sredo zjutraj je moral Arnes za nameček odbiti še dva hekerska napada.
Ampak težave Arnesa niso glavni problem pouka na daljavo. Kar najbolj moti mnoge starše in bi moralo skrbeti pristojne, so velikanske razlike v načinih in pogojih med našimi šolami. Medtem ko lahko na nekaterih učenci od prvega dne prek računalnikov spremljajo učiteljeve neposredne prenose, je na drugi skrajnosti slovenskega šolskega sistema popolnoma drugače. Učenci si prek spleta morda lahko ogledajo kak filmček, v glavnem pa po računalniku zgolj prevzemajo gradivo. Nakar se začnejo tehnoročne spretnosti, ki jih številni seveda niso vešči. In potrebujejo pomoč staršev. Toda starši so v službi, saj podjetij tokrat še niso zaprli.
In kot da ne bi bilo dovolj neenakopravno že to, da se vsaka osnovna šola (v istem sistemu obveznega osnovnega izobraževanja) odloča po svoje, so lahko avtonomni tudi učitelji. Medtem ko morajo nekje vsaj enkrat na teden govoriti v živo z vsemi svojimi učenci, jim je vodstvo na neki drugi OŠ dovolilo, da se gredo dopisno šolo, kakršno smo spoznali marca. Tedaj so bili otroci odrezani od šole, sami so reševali naloge in jih pošiljali učiteljem, se je pridušal sošolčev oče. Dnevi minevajo in tako kot v poslu je tudi v šolanju vsak dan, ko čakamo, izgubljen, je napisal. To mnenje lahko le podpišem: učencem »našega« razreda so za ves prvi teden napovedali samo eno srečanje z učiteljem prek kamer. Na razredni uri.
Akademska in raziskovalna mreža Slovenije – Arnes, javni zavod, ki zagotavlja omrežne storitve organizacijam s področja raziskovanja, izobraževanja, je namreč v ponedeljek in torek klecal in pokleknil pod plazom uporabnikov, ki jih je bilo menda 400 procentov več kot (v izobraževanju) med spomladanskim zaprtjem zaradi koronavirusa. Šele v tretje je šlo, čeprav ne tako rado. V sredo zjutraj je moral Arnes za nameček odbiti še dva hekerska napada.
Ampak težave Arnesa niso glavni problem pouka na daljavo. Kar najbolj moti mnoge starše in bi moralo skrbeti pristojne, so velikanske razlike v načinih in pogojih med našimi šolami. Medtem ko lahko na nekaterih učenci od prvega dne prek računalnikov spremljajo učiteljeve neposredne prenose, je na drugi skrajnosti slovenskega šolskega sistema popolnoma drugače. Učenci si prek spleta morda lahko ogledajo kak filmček, v glavnem pa po računalniku zgolj prevzemajo gradivo. Nakar se začnejo tehnoročne spretnosti, ki jih številni seveda niso vešči. In potrebujejo pomoč staršev. Toda starši so v službi, saj podjetij tokrat še niso zaprli.
In kot da ne bi bilo dovolj neenakopravno že to, da se vsaka osnovna šola (v istem sistemu obveznega osnovnega izobraževanja) odloča po svoje, so lahko avtonomni tudi učitelji. Medtem ko morajo nekje vsaj enkrat na teden govoriti v živo z vsemi svojimi učenci, jim je vodstvo na neki drugi OŠ dovolilo, da se gredo dopisno šolo, kakršno smo spoznali marca. Tedaj so bili otroci odrezani od šole, sami so reševali naloge in jih pošiljali učiteljem, se je pridušal sošolčev oče. Dnevi minevajo in tako kot v poslu je tudi v šolanju vsak dan, ko čakamo, izgubljen, je napisal. To mnenje lahko le podpišem: učencem »našega« razreda so za ves prvi teden napovedali samo eno srečanje z učiteljem prek kamer. Na razredni uri.
