Kolumna Alje Fabjan: Pazi, korona!
Če komu, potem nam nihče nič ne more.
Odpri galerijo
FOTO: Guliver/Getty Images
Če bi šlo, raje ne bi pisala o koronavirusu. Niti govorila niti razmišljala o tem. A preprosto ne gre. Ker zadnje tedne skoraj nihče ne piše, govori ali razmišlja o čem drugem.
Ni mi jasno, kaj se dogaja, niti ne vem, kako se glede vsega tega počutim. Večino časa sem začudena, sem in tja jezna, najbrž. V želji, da bi si stvari lažje razlagala, iščem informacije. Berem, poslušam. In potem mi je jasno še manj.
Kaj je tisto, kar mi ni jasno? Ogromno neskladje med dejansko ogroženostjo in reakcijo ljudi. Jakost, s katero ljudje reagirajo, ter kako reagirajo. To, da že čutimo posledice nečesa, kar se sploh ne dogaja. Izropane lekarne in trgovine, mesta v karanteni, zastoji v industriji, potresi na borzah.
Ker mi teorije zarote niso najbolj blizu, se raje ne sprašujem o tem, kdo vse ima lahko od vsega tega korist. Upam pa, da se o tem sprašuje kdo drug. Gre za preusmerjanje pozornosti s česa bolj nevarnega in pomembnega? Gre za gospodarske interese? Začetek zapiranja mej? Kaj hujšega?
Raje ne bom o tem, da se skoraj vsako leto pojavi nekaj, kar naj bi uničilo človeštvo, in če me spomin ne vara, so bile zgodbe v preteklih letih precej bolj strašne. Raje ne bom o tem, koliko pomagata maska in razkužilo, to je stvar zdrave pameti. Jasna je tudi psihologija množic, čredni nagon. Jasno je, da je ljudi strah. Priča smo verižni paniki – prvega skrbi karantena in zato kupi par vreč riža. Ko ga vidi drugi, ga zaskrbi, da bo zmanjkalo riža, in zato kupi še eno vrečo riža več kot prvi. Jasno je, da ljudje, ko jih je strah, čudno reagirajo. Ampak vseeno – zakaj? Zakaj ravno zdaj, zakaj tako čudno in zakaj tako množično? Govorimo vendarle o virusu, ki lahko povzroči smrt v ne dosti višjem odstotku kot gripa. Proti tej pa se nočemo cepiti, ker se nam to pač ne zdi potrebno.
Berem, da ljudje ne zaupajo državi, da jih bo zaščitila v primeru koronavirusa, zato zaupajo le sebi in tako jemljejo stvari v svoje roke s tem, da si delajo zalogo zdravil in hrane. Dobro, ampak takšno ravnanje ne kaže na zaupanje, prej na nezaupanje. Predvsem v svoj imunski sistem. Res mislimo, da smo tako neodporni? Srečneži, rojeni tam, kjer je voda pitna in hrana še vedno zraste iz dejanske zemlje. Kjer je zrak še vedno čist. Narod športnikov, ki vsako soboto v vrsti hodi v bližnji hrib. Kjer naredi selfie s planinskim čajem. Ki mu bo sledil selfie sobotnega večera s pivom in šnopsom. Za razkužiti, seveda, že babica je vedela, da pobije viruse. Če komu, potem nam nihče nič ne more.
Pa očitno kljub vsemu ne zaupamo vase in tudi ne v svojo zdravo pamet. Ta bi nam morala povedati, da bo tisti, ki zmore prinesti iz trgovine par vreč konzerv, najverjetneje preživel tudi nekaj podobnega gripi.
Ne čudimo se novi finančni krizi, ko bo tukaj. Čudimo se sami sebi. Tukaj in zdaj.
Ni mi jasno, kaj se dogaja, niti ne vem, kako se glede vsega tega počutim. Večino časa sem začudena, sem in tja jezna, najbrž. V želji, da bi si stvari lažje razlagala, iščem informacije. Berem, poslušam. In potem mi je jasno še manj.
Kaj je tisto, kar mi ni jasno? Ogromno neskladje med dejansko ogroženostjo in reakcijo ljudi. Jakost, s katero ljudje reagirajo, ter kako reagirajo. To, da že čutimo posledice nečesa, kar se sploh ne dogaja. Izropane lekarne in trgovine, mesta v karanteni, zastoji v industriji, potresi na borzah.
Če komu, potem nam nihče nič ne more.
Ker mi teorije zarote niso najbolj blizu, se raje ne sprašujem o tem, kdo vse ima lahko od vsega tega korist. Upam pa, da se o tem sprašuje kdo drug. Gre za preusmerjanje pozornosti s česa bolj nevarnega in pomembnega? Gre za gospodarske interese? Začetek zapiranja mej? Kaj hujšega?
Raje ne bom o tem, da se skoraj vsako leto pojavi nekaj, kar naj bi uničilo človeštvo, in če me spomin ne vara, so bile zgodbe v preteklih letih precej bolj strašne. Raje ne bom o tem, koliko pomagata maska in razkužilo, to je stvar zdrave pameti. Jasna je tudi psihologija množic, čredni nagon. Jasno je, da je ljudi strah. Priča smo verižni paniki – prvega skrbi karantena in zato kupi par vreč riža. Ko ga vidi drugi, ga zaskrbi, da bo zmanjkalo riža, in zato kupi še eno vrečo riža več kot prvi. Jasno je, da ljudje, ko jih je strah, čudno reagirajo. Ampak vseeno – zakaj? Zakaj ravno zdaj, zakaj tako čudno in zakaj tako množično? Govorimo vendarle o virusu, ki lahko povzroči smrt v ne dosti višjem odstotku kot gripa. Proti tej pa se nočemo cepiti, ker se nam to pač ne zdi potrebno.
FOTO: Guliver/Getty Images
Berem, da ljudje ne zaupajo državi, da jih bo zaščitila v primeru koronavirusa, zato zaupajo le sebi in tako jemljejo stvari v svoje roke s tem, da si delajo zalogo zdravil in hrane. Dobro, ampak takšno ravnanje ne kaže na zaupanje, prej na nezaupanje. Predvsem v svoj imunski sistem. Res mislimo, da smo tako neodporni? Srečneži, rojeni tam, kjer je voda pitna in hrana še vedno zraste iz dejanske zemlje. Kjer je zrak še vedno čist. Narod športnikov, ki vsako soboto v vrsti hodi v bližnji hrib. Kjer naredi selfie s planinskim čajem. Ki mu bo sledil selfie sobotnega večera s pivom in šnopsom. Za razkužiti, seveda, že babica je vedela, da pobije viruse. Če komu, potem nam nihče nič ne more.
Pa očitno kljub vsemu ne zaupamo vase in tudi ne v svojo zdravo pamet. Ta bi nam morala povedati, da bo tisti, ki zmore prinesti iz trgovine par vreč konzerv, najverjetneje preživel tudi nekaj podobnega gripi.
Ne čudimo se novi finančni krizi, ko bo tukaj. Čudimo se sami sebi. Tukaj in zdaj.
