Kleti spremenili nazaj v zaporniške celice

Kozje, središče Kozjanskega, imenovano po legendi o zmaju, ki naj bi ga Kozjani nekoč davno ugonobili tako, da so mu podtaknili mrtvo kozo, napolnjeno z živim apnom, je naselje z razgibano zgodovino. Ne le dve gotski cerkvi, graščina in mlin v Bistrem Grabnu, malone vsaka stavba v jedru nekdanjega trga, v pisnih virih prvič omenjenega že pred dobrim tisočletjem, ima svojo zgodbo. Hiši nasproti današnjega sedeža občinske uprave, v kateri je živel in deloval nabožni pisatelj Franc Kosar, narodnjak in svetovalec blaženega škofa Slomška, sta še posebno zanimivi. »Prva enorazrednica je bila prav v tej stavbi, najbrž v pritličju,« pove Silva Sikošek, upokojena učiteljica v vlogi vodnice, s katero se dobim ob vhodu v hišo z naslovom Kozje 38. Na pročelju pritrjeni tabli opozarjata, da se je vredno potruditi nekaj ozkih stopnic navzgor. V šolo, kakršna je bila nekoč, za časa mame Marjana Marinška, pravnika, kulturnega delavca in publicista, ki je v spomin na začetke šolstva v domačem kraju uredil izjemno zbirko s poučevanjem in učenjem povezanih predmetov. Največja so vhodna vrata in zvonec, skoraj edino, kar je ostalo od druge šolske zgradbe v Kozjem. Tretja, sodobna šola, postavljena leta 1966, stoji na robu naselja, zaradi prvenstva pa je seveda najzanimivejša njuna predhodnica.


»Pouk se je začel v nedeljo, 3. novembra 1805, s petnajstimi učenci,« je natančna gospa Sikošek. »Leta 1877, ko en razred ni več zadoščal, so starejši učenci dobili prostor v sobi nad gostilno, čez pet let pa so se preselili v večjo šolsko stavbo, ki jo danes videti le še na starejših upodobitvah Kozjega.« Že na hodniku v prvem nadstropju so vitrine s šolskimi potrebščinami, za vrati, ki jih odpre gospa Silva, pa je pravi pravcati razred z opremo, ki jo je med svetovnima vojnama pa tudi še pred pol stoletja premogla večina šol. Ker gre za zbirko, ki jo je v dolgih letih ustvaril zanesenjaški zbiralec, tudi prijatelj Astrid Lindgren, avtorice Pike Nogavičke, ter pisec knjige o njej, vse, kar je postavil na ogled, seveda ni iz istega kraja in časa. So pa vse predmete – klopi, računalo, tabla, goba za brisanje ter tablice in različna pisala, iz lesa izdelane puščice in celo torbe pa zemljevidi, bogata zbirka učbenikov in druga učila – svojčas nekje uporabljali za širjenje učenosti.

Na drugi strani dvorišča

Hiša s šolsko zbirko si zadaj deli dvorišče s sosednjo, okrašeno z imenitnim portalom, in njenim enonadstropnim dvoriščnim krilom, ki je v preteklosti služilo različnim namenom. Da je vodnica tudi članica izjemno dejavnega Muzejskega društva Kozje, se znova izkaže, ko odklene vrata v dolg hodnik v pritličju te stavbe, ki povezuje pet zaporniških celic. »Te so tukaj, v prostorih, ki so pripadali nekdanjemu Občinskemu domu, kjer je bilo tudi sodišče, uredili leta 1932,« pove in doda, da je bilo prej prav tako pet celic v bližnji graščini. »Imeli so jih, ker je bilo v Kozjem že po marčni revoluciji, ko je zemljiška gosposka izgubila sodne pravice, ustanovljeno okrajno sodišče.« Delovanje sodišča do prve svetovne vojne še ni natančneje raziskano, o naslednjih tridesetih letih pa priča več gradiva. Zlasti o nemški okupaciji in prvih povojnih letih, ko so nove oblasti sodišče skupaj z okrajem ukinile. Leta 2013 so vrnili nekdanjo podobo v kleti spremenjenim celicam, v katerih se je odigralo brez števila tragičnih zgodb.
Stalna razstava Sodstvo v Kozjem z rekonstrukcijo ene od štirih ogledu namenjenih celic in s številnimi fotografijami, lepaki ter reproduciranimi dokumenti obiskovalcu nazorno prikaže, kakšno je bilo življenje za rešetkami. Med vojno so šli skozi te celice – mnogi v nemška taborišča ali naravnost v smrt – številni zajeti partizani in njihovi podporniki, v prvih povojnih letih so prišle prav tudi novim oblastem. Zdaj so na srečo le še svojevrsten spomenik.