Hrvaški James Dean nima težav z goloto

Tako na Hrvaškem kot tudi v Slovenji je eden najbolj opaznih hrvaških igralskih obrazov Marko Braić. Mladi igralec je zaslovel v priljubljeni televizijski seriji Šverc komerc, ki v smeh spravlja tudi gledalce v Sloveniji. Marko pa pozornosti ne vzbuja le z vlogo Luke, ampak tudi s svojim videzom. Po mnenju oboževalcev čeden igralec nima težav, da se razgali na teve zaslonih ali gledaliških deskah.

Luka je bila njegova prva teve vloga, in čeprav v seriji ni glavni lik, mu je z njo uspel prodor. Veliko gledanost ima tudi serija. »S to vlogo sem se prvič pojavil na televiziji in vsekakor sem želel maksimalno uživati ter izkoristiti kar največ svojega znanja. Vsak trenutek v besedilu in sceni sem izkoristil kot ustvarjalni prostor. Če k vloženemu trudu dodate dobro ekipo in zabavo, stvari preprosto postanejo zanimive za gledanje,« pove o vzrokih za veliko priljubljenost serije. Uspeh je najprej doživela na Hrvaškem, nato še po preostalih nekdanjih jugoslovanskih republikah, tudi v Sloveniji. »Slovenci imate radi tudi hrvaško glasbo, veliko naših pevcev slišim več na vaših postajah kot na Hrvaškem. Rekel bi, da smo v veliki večini ljudje še vedno iste države, zato se starejše generacije denimo istovetijo z materialom iz Hrvaške, Srbije. In to je lepo. Mi smo vendarle naši. Čeprav z mladimi iz Slovenije danes govorimo angleško. Tudi mi ne znamo slovensko,« pravi.

V seriji so bili ekipa, ki se je tudi takrat, ko kamere niso tekle, ujela. Razumel se je z vsemi, najbolj pa verjetno z Nadjo Cvitanović, ki je igrala Petro. »Z Nadjo sva skupaj študirala igralstvo v Sarajevu in sva se poznala že od prej,« pojasni. Vsak od igralcev je marljivo delal na svoji vlogi. Je bila katera od vlog težja od drugih? »Na papirju so težke vse, od posameznika je odvisno, kako se bo lotil in oblikoval svojo. V novi seriji Dar-Mar sem imel manjšo vlogo, kot je bil Luka, a mi je bilo lik veliko težje igrati, ker Zokija nisem mogel razumeti. Dober scenarij veliko pomaga. Prav zato je Šverc poseben, ker je dobro napisan. Od preostalih likov mi je bil največji zakon Stana.«

Hollywoodska legenda kot prijatelj

Na Hrvaškem ga primerjajo z legendarnim ameriškim zvezdnikom Jamesom Deanom. Je zaradi tega zanj lažje ali težje? »Ne moti me taka primerjava. Dean je moj stari prijatelj, s katerim zagotovo delim veliko. Na primer hitro vožnjo, morda tudi goste lase. Upajmo, da ne bom končal kot on. A kot je menda rekel, če umrem v avtomobilu, vedite, da sem bil srečen,« pravi.

Zaradi videza ga obožujejo dekleta, sam pa se je moral večkrat prav zato še bolj dokazovati, kot bi se sicer. »Ne vem, komu vse sem všeč, v vsakem primeru sem še samski. Na žalost je videti, da je videz zelo pomemben v mojem poklicu. A kaj je lepo? V tem primeru govorimo o simetriji, skladnosti in tistem, kar je najpogosteje okarakterizirano kot lepo. V več primerih sem vlogo izgubil, ker dobro izgledam, obenem pa sem tam, kjer je to pomembno, na primer pri reklamah, prav zaradi videza vlogo dobil. Rekel bi, da je pojem lepote odvisen od medija in podnebja. Zgodilo se mi je, da nekateri znani kolegi niso hoteli biti z menoj v kadru, da ne bi ukradel vse pozornosti. Menim, da je obravnavanje videza tudi diskriminatorno in žaljivo, ne glede na mnenje, da dober videz prinaša prednosti. So tudi predalčkanja, kako mora biti videti Balkanec, Skandinavec, Rus. To postaja pomembno tako v domači kot tuji produkciji. Če se ukvarjaš s športom ali ješ zdravo, si narcisoiden in podobno. Ne oziram se več na taka predalčkanja. Sem, kakršnega me je naredila narava. Hvaležen sem za vse, kar imam, in nekomu bom všeč, nekomu ne.«

Na Hrvaškem je generacija novih mladih igralcev, situacija zanje pa ni ravno rožnata. Kako je biti na igralski sceni? »Čisto odvisno. Nekateri so povsod, drugi nikjer, tretji v sredini. Potrebnih je veliko kompromisov. Velika večina mladih igralcev z akademije pride z nerealnimi pričakovanji, da se bodo ukvarjali izključno z umetnostjo. Akademija uči popolne življenjske in poklicne scenarije, realnost pa je bistveno drugačna. Najmanj delaš tisto, kar želiš. To ni krivda stroke. Delamo za občinstvo, delodajalec pa želi zaslužiti.«

S prepoznavnostjo brez težav

Trenutno igra v predstavi Edvard II. v režiji Senke Bulić. Čeprav je v gledališču nehal igrati, njenega vabila ni mogel odkloniti. »Takšna ljubezen in spoštovanje do gledališča in igralcev je res redka in vedno sem rad med takimi ljudmi,« razloži. Niti profesionalno nima težav razgaliti se ne na odru, ne pred kamero. »To mi za zdaj olajša delo, ker sem vedno v ekipi edini, ki s tem nimam težav. Cenim to, kakršnega me je naredila narava, zagotovo pa me je najprej naredila golega in šele nato oblečenega,« pove. Da nima težav z golo kožo, gre zasluga tudi športnemu navdušenju. Obožuje crossfit, ki ga tudi trenira. »V športu je rezultat sad vloženega truda. Treniraš določene mišice, da te z voljo in vzdržljivostjo privedejo do želenega rezultata. To je podobno igralstvu, no, športnih rezultatov ti ne more nihče oporekati. V športu ti tisti, ki jim je do tvojega uspeha, pomagajo na zdrav način, s čimer so tudi sami boljši in vedo, kako težko je uspeti.«

Navadil se je življenja, ki je drugačno od vrstnikov, ki niso znani. Brez težav se spoprijema s prepoznavnostjo, čeprav ljudi o njem zanima tako rekoč vse. »Osebno težim k svobodi, ta pa se začne znotraj človeka. Ne berem časopisov, ne gledam televizije. Škandalov pri meni tako ni.«

Njegov hobi je fotografiranje. S fotoaparatom gre povsod. V objektiv lovi različne motive, vse, kar ga privlači in se mu zdi zanimivo. Nemalokrat so mu predlagali, da bi naredil razstavo, vendar se doslej še ni odločil, čeprav je ideja vabljiva.