Filmski zvezdnik Russell Brand dobro ve. To je prvi korak iz primeža zasvojenosti

Russel Brand, komik, filmski zvezdnik, je bil zasvojen z drogami, seksom, slavo, denarjem in močjo, a jo je premagal s svojim sistemom korakov, ki ga lahko prenesemo na katero koli škodljivo vedenje - tudi odvisnost od alkohola, sladkorja, dela, drame, slabih odnosov in digitalnih medijev.

Pravi, da sprememba vsake zasvojenosti zahteva prepoznavanje bolečine, ki jo prikriva. Iskanje zadovoljitve je posledica prepričanja, da bomo s tem rešili problem. Zasvojenci se ves čas vrtijo v začaranem krogu med bolečino, uporabo opojne snovi ali vedenja, ki jih pomiri in zamoti, začasno anestezijo ali preusmeritvijo pozornosti, posledicami, sramom in občutkom krivde, ki vodita k bolečini in nizki lastni vrednosti.

Ko se dokopljemo do potlačenih prepričanj in zamer, lahko spremenimo svojo zgodbo. FOTO: Peopleimages/Getty Images

Prvi korak je, da si priznamo, da smo nemočni pred svojo zasvojenostjo. »Pogledamo svoje življenje – družinske odnose, poklicno življenje, seksualno vedenje, prehranjevanje, uporabo telefona, uživanje drog in alkohola, porabljanje denarja – in se vprašamo, ali je tako, kot si ga želimo.

Če vidimo vedenje ali problem, ki kričeče izstopa, je čas, da se lotimo dela,« pove in doda: »Vzemite si nekaj minut. Zaprite oči. Usmerite pozornost na dihanje; vsak vdih je nov začetek, vsak izdih nov konec. Čutite tesnobo? Strah? Vas kaj moti? Se um ne more umiriti?

Ponavljajte besedo

V mislih si nežno ponavljajte besedo, ki se vam utrne – denimo mir. Bodite sproščeni. Nato vprašajte svoj notranji glas, ki je z vami, odkar ste bili otrok: 'Ali ti služim? Sem srečen? Ali imam problem?'«

Ko si priznamo, da imamo problem, je to udarec za ego, ki je doslej odločal, kaj bomo počeli, četudi je bilo to problematično. »Moje življenje v aktivni zasvojenosti je bilo neraziskana matrica motenj, ki sem jih odganjal z odvisniškim vedenjem. Dražljajsko-odzivni odnos med menoj in svetom je bil takle: 'Osamljen sem – seksaj!' 'Žalosten sem – napij se!'«

Odvisni smo lahko od uporabe telefona, drame, sladkorja. FOTO: Golubovy/Getty Images

Najpomembnejši del nadaljnjega procesa je samoinventura. Napišemo seznam vseh ljudi, ki smo jih poznali do 5. leta, nato od 5. do 15., 15. do 20. itd., institucij, stvari ali celo konceptov, do katerih smo gojili zamero. Oblikujemo razpredelnico in dodamo navpične stolpce: 'Zamerim', 'Ker', 'To vpliva na moje …', 'Moj delež pri tem'.

»Če ste iskreni, boste med ljudi, ki ste jim zamerili, najprej napisali mama. Ne gre za iskanje krivca, ampak inventuro kaotičnih čustev, ki ustvarjajo matrico nezadovoljstva, ki vodi do nezavednega razdiralnega vedenja. S tem dvignemo nezavedno na plan ter ozavestimo, da so nepredelana čustva vplivala na naš občutek lastne vrednosti in varnosti, osebne in spolne odnose, ambicije, ponos ali finance.

Ko se dokopljemo do potlačenih prepričanj in zamer, ki vplivajo na naše doživljanje sveta, lahko napišemo svojo preteklost, spremenimo svojo zgodbo, se preprogramiramo.«